Nekoč nama je sneg poskril markacije do Možica, zato sva se namenila končno poravnati račune z njim. Na zelo uporabni spletni strani o stanju cest sva se v soboto pozanimala, ali ni cesta od Podrošta proti Sorici še vedno zaprta. Ni! Obnovljeni odsek je tako lep, da je obupnost neobnovljenih zdaj videti še obupnejša. Sorica je res prikupna vas; uvrstila sva jo na seznam za drugič. S parkirišča na Soriški planini sva se povzpela do nove Litostrojske koče, pred katero straži (ali straši?) medo, poiskala na drevesu desno nad njo slab napis Možic in se odtlej držala markacij.
Pot naju je pripeljala do grape in desno nad njo do nekdanje vojašnice, v kateri po sledovih sodeč zdaj gospodari živina. Nad stavbo je razcep. Najprej sva se odpravila desno na vrh Možica, ki je pravi možakar, s čigar ramen se vidi daleč naokoli. Zvezda sobotnih razgledov je bila Črna prst (kraljevski Julijci v ozadju so bili nekoliko prezaposleni s pomerjanjem tančic in kron iz meglic in oblakov). Pred njo se je postavljal Šavnik; morala sva se spustiti z Možica in splezati še nanj, da naju je prepričal, kako nič ne zaostaja z razgledi. Vrnila sva se k vojašnici, tam zlezla še na dva hriba brez imen, potem pa jo na omenjenem razcepu mahnila na drugo stran, proti Slatniku. Poslej je bilo treba kar za nosom, ker markacij ni. Pod Slatnikom sva se podala po levi poti (desna ga obide). Povzpela sva se na najvišja izmed več njegovih vrhov. Najvišjo točko sva si nekaj časa delila s tremi radioamaterji. Sledil je spust na sedlo med Slatnikom in Lajnarjem, ki sva ga edinega že osvojila pozimi, in če se "prva ponovitev" ne bi reklo nečemu čisto drugemu, bi se lahko pohvalila z njo. Sedeč na Lajnarjevem bunkerju sva vrgla oko še na Dravh. Spet je bilo treba dol in kar strmo gor. Na njegovem pobočju je cvetelo še nekaj resastih sviščevcev, sicer pa cvetja ni bilo veliko, če izvzamem množico večinoma še zelo lepih bodečih než.
Za tistimi, ki so se v teh hribih "igrali" vojake, so poleg vojašnice ostali številni bunkerji, jarki in rovi (raziskovalni duhovi ne pozabite na svetilke), a kljub temu je pokrajina prijazna, topla (človeku je toplo predvsem pri duši, na vrhovih pa se je treba kar obleči, ker je veter prav burjasto močan in mrzel). Za konec tedna je napovedano lepo vreme − privoščite si ta čudoviti izlet. Čeprav je nezahteven in primeren za vsakogar (na Možicu sva srečala celo četico otrok iz vrtca), veliko dá. Ni vam treba na sedem hribov, kolikor sva jih "osvojila" midva, ampak število prilagodite svojim zmožnostim, razpoloženju in času (najin izlet s postanki in malico je trajal slabih šest ur). Lahko jih seveda oblezete tudi več! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar