Ko sva bila na Miklavški gori
prvič, je bil deževen dan, a nama je bilo všeč in ker sva odkrila še eno pot, sva se tja podala še
drugič, pa je bilo oblačno. Med potjo sva opazila nekaj, kar bi bilo lahko pot iz Železnikov, in to sva preverila včeraj, kajti zelo sem si želela prebiti na tem lepem kraju kako sončno urico. V naselju Studeno pred Železniki sva pri cestnem ogledalu zavila levo in po ozki cesti do odlagališča odpadkov, kjer sva »odložila« avto. Onkraj mostu čez Selško Soro sva se napotila levo, nato pa desno, a ne takoj v hrib, temveč šele pri naslednjem razcepu (kjer levi krak teče čez mostiček).
Po ozki Studenski grapi sva prišla do studenčka (voda je dobra in Marija v kapelici postreže celo s kozarci), od tam pa nadaljevala po desnem kolovozu ob potoku. Ker nisva vedela, kje morava zaviti levo (pot je precej zaraščena in vsa neoznačena –
že drugič zapored sva se podala na tako; nekateri se bodo mrščili, nekateri pa začeli upati, da bo še kaj iz naju), sva prišla predaleč, že pod Čemažarjevo domačijo, zato sva se vrnila do prvega odcepa (tokrat seveda desno). Po udobni poti sva dosegla gozdno cesto (pri znamenju), ta naju je v levo pripeljala do že znane kapelice v Zgornji Golici, od tam pa je sicer strmo, a ne več daleč do cilja. Uresničila se mi je želja, da bi bilo sončno, a časa za kako malicanje, posedanje in modrovanje po službi pač ni bilo, zato sem vzela s seboj samo dve jabolki. A izbrala sem najdebelejši, kar jih je bilo dobiti, da bi bilo dlje
luštno. Vpisni zvezek zdaj tiči v rdeči vrečki iz blaga, v taki, v kakršni Miklavž prinese darila. Nama je prinesel lepo popoldne.
Vrnila sva se h kapelici in poskusila po kolovozu, ki se na levem ovinku ceste spusti desno v gozd. Pot je lepo speljana, a že precej zaraščena, prav tako zapuščeni pa so razpadajoči leseni hlev, lopa in napajališče za živino, mimo katerih teče. Ko sva se spet znašla na kolovozu v Studenski grapi, sva videla, kje bi bila morala gor grede zaviti levo: takoj za ostanki vhoda (najbrž) na planino (slika je vse prej kot lepa, utegne pa koristiti), se pravi pri drugem odcepu za studencem. Pa nič ne de, saj se nerada vračava po isti poti. Vse skupaj je trajalo tri ure in k avtu sva se vrnila že v mraku. Že vem, kje bova šla naslednjič – še ena pot mora biti! Vsaj še ena ...
že drugič zapored sva se podala na tako; nekateri se bodo mrščili, nekateri pa začeli upati, da bo še kaj iz naju), sva prišla predaleč, že pod Čemažarjevo domačijo, zato sva se vrnila do prvega odcepa (tokrat seveda desno). Po udobni poti sva dosegla gozdno cesto (pri znamenju), ta naju je v levo pripeljala do že znane kapelice v Zgornji Golici, od tam pa je sicer strmo, a ne več daleč do cilja. Uresničila se mi je želja, da bi bilo sončno, a časa za kako malicanje, posedanje in modrovanje po službi pač ni bilo, zato sem vzela s seboj samo dve jabolki. A izbrala sem najdebelejši, kar jih je bilo dobiti, da bi bilo dlje luštno. Vpisni zvezek zdaj tiči v rdeči vrečki iz blaga, v taki, v kakršni Miklavž prinese darila. Nama je prinesel lepo popoldne.
Vrnila sva se h kapelici in poskusila po kolovozu, ki se na levem ovinku ceste spusti desno v gozd. Pot je lepo speljana, a že precej zaraščena, prav tako zapuščeni pa so razpadajoči leseni hlev, lopa in napajališče za živino, mimo katerih teče. Ko sva se spet znašla na kolovozu v Studenski grapi, sva videla, kje bi bila morala gor grede zaviti levo: takoj za ostanki vhoda (najbrž) na planino (slika je vse prej kot lepa, utegne pa koristiti), se pravi pri drugem odcepu za studencem. Pa nič ne de, saj se nerada vračava po isti poti. Vse skupaj je trajalo tri ure in k avtu sva se vrnila že v mraku. Že vem, kje bova šla naslednjič – še ena pot mora biti! Vsaj še ena ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar