Poldne točno opoldne

Včerajšnji cilj: Trupejevo poldne. Nemarkirano. To ni ne v najini navadi ne po najinem okusu, a nekako nisva verjela, da pot (še vedno) ni označena. V Gozdu - Martuljku sva zavila desno proti Srednjemu Vrhu in se kmalu znašla pred znakom »prepovedan promet v obeh smereh«. Ampak do vasi po asfaltni cesti – predaleč! Kako pa pridejo domov vaščani? In sva se odpeljala. Le košček ceste tik pred vasjo še popravljajo, vse drugo pa je pokrpano. Cesta je silno ozka. Prometa je k sreči malo, ob morebitnem srečanju pa prideta do izraza védenje, kje so odmikališča, in kultura – splošna in prometna. Oboje preverjeno deluje. Komaj sva še našla prostor za svoj mali avto. Najprej sva si napasla oči na Martuljkovi skupini in »najinem« Špiku, potem pa se na razcepu na koncu »parkirišča« napotila levo (kažipot pravi Trupijevo poldne) in upala, da se bova vrnila po desni cesti (mimo lovske koče Za Lepim vrhom).

Nad domačijo Hlebanja, kjer ponujajo raznovrsten domači sir, je še en kažipot. Desno, kamor kaže, se vzpenjata dva kolovoza, oba prava (ker se kmalu združita). Na naslednjem razcepu je treba desno, proti vodi. Poslej je bil najin spremljevalec potok Jerman. Pot teče mimo Hudih hlevov s propadajočimi lesenjačami in zavije desno v dolino Železnico. Ta je vsa žarela od jesenskih macesnov. Pri lovski koči (na zemljevidu je narisana desno od poti, v resnici pa je levo) sva si malo oddahnila, nato pa na naslednjem razcepu po (Janijevem) navdihu zavila desno. Na travniku se je pot izgubila, a sva se kar na oko napotila proti sedlu. Nenehno sva se ozirala, tako lepi razgledi so se odpirali zadaj: na Jalovec, Mangart, ki je kukal izza Ponc, Viš, Montaž. Peščena strmina tik pod sedlom je nekoliko sitna, ker drsi, hudega pa ni. Na sedlu sva se obrnila levo in se po razločni potki, ki v kratkih ključih strmo vijuga med ruševjem, povzpela na greben. Od tam je bil najin vrh videti prav drzen, kar izzivalen, a ne povzroča težav. Razveselil naju je z razgledi in planinskimi kavkami. Občudovalcev jesensko obarvanih macesnov se je kar trlo, zato bolj priporočam obisk med tednom, če si ga lahko privoščite (dokler jesenski dež ali veter ne otrese zlata z macesnov).

Po malici (točno opoldne in celo zvonilo je!) sva se vrnila na sedlo in zavila levo (na drugo stran, ne tja, od koder sva prišla gor). Po kakih petih minutah sva se spustila desno z grebena po komaj opazni stezici (po tretji od sedla, a najbrž bi bili enako dobri prvi dve). Tu in tam se je skoraj izgubila, nazadnje pa naju je pripeljala do suhe struge Žlebnice in ta naju je pospremila prav do lovske koče za Lepim vrhom. Do Srednjega Vrha je bila še slaba ura prijetnega sprehoda po gozdni cesti med jesensko pisanim drevjem. Vse skupaj je trajalo ravno šest ur. Čisto zares pa se je končalo šele zvečer ob odličnem Hlebanjevem siru z orehi. Zelo priporočam. Oboje: Trupejevo poldne in Hlebanjev sir.