Zasavski Triglav

V nedeljo (zamujam!) sva bila na Kumu. Naredila sva načrt za krožno pot: iz Hrastnika (od cerkvice sv. Miklavža v Podkraju oziroma od steklarnine industrijske prodajalne) skozi Matico in Župo gor, skozi Ključevico mimo sv. Marije do ceste, po njej v Župo in po že znani poti dol. Pot do Matice je bila dobro označena, razgibana in prijetna. V pisanem jesenskem gozdu naju je razveselil celo rdeči ruj, pohod pa so nama popestrili tudi slikoviti skalnati stolpiči in klopca, ki tiči pod majcenim spodmolom. Toda pot je precej spolzka, zato priporočam palice in dobre čevlje.

V Matici nisva prav razumela kažipota in sva nadaljevala desno po cesti, ker je tako narisano na zemljevidu, ker levo v travnatem bregu, kolikor daleč je nesel pogled, ni bilo ne prave poti ne oznake in ker si je avtor vodnika Posavsko hribovje prihranil trud in le napisal, da pridemo iz Matice v Župo v 20 minutah, kako, pa ne. Tako naju je cesta prinesla v Dobovec, kjer so nama domačinke povedale, da se pride na Kum po več poteh, z že znanim pojasnilom »boste že videli«; nazadnje se jim je zdelo najbolj zanesljivo po cesti do odcepa za smučišče Trotovnik, tam pa ne desno k smučarski koči, ampak levo in po gozdu nad smučiščem. Ko se je svet odprl, sva se po občutku napotila v desno in se znašla na asfaltni cesti. Zemljevid nama je pokazal, da sva se po Trotovškovem dolu povzpela do ceste iz Trbovelj. Zavila sva levo nanjo in kmalu naju je pripeljala do Lontovža, tam pa so naju pričakale markacije in naju privedle na Kum. Privoščila sva si sonček, razglede in kosilo. Po obljudenosti sodeč je okoličanom Kum zelo pri srcu, a mnogi se pripeljejo prav do Lontovža ali Malega Kuma.

Ker nama ni dalo miru, kje sva zgrešila gor grede, sva se odpovedala vrnitvi skozi Ključevico. Ravnala sva se po kažipotu za hrastniško železniško postajo. Prijetna pot se je iztekla natanko pri nejasnem kažipotu. Čeprav je označena, je del med Župo in Matico zelo zamotan, na koncu pa lep kos brez oznak, zato bi moral biti vsaj omenjeni kažipot bolj nedvoumen. Gor sva z vsemi nepotrebnimi ovinki hodila slabe tri ure, dol pa dve uri in četrt. Čeprav so nama markacisti, kartografi in avtor vodnika malo spremenili načrt, sva naredila lep krog, Ključevica pa naju bo že počakala.