Prejšnjo soboto sva se odpravila na Ermanovec. Preberite opise na Zaplana.net, opozorila pa bom na spremembe od takrat, ko je tam kolovratil Ivan.Najprej sva se namenila iz Hotavelj na Slajko in Špik. Zdaj sta markirani obe poti: onkraj mostu čez Kopačnico ena markacija usmerja desno, midva pa sva šla tako kot Ivan levo in mimo cerkve sv. Lovrenca. Prvo (slabo) markacijo sva opazila na električnem drogu. Iznad Hotavelj se res lepo vidi Blegoš. Pot so nama kazale lesene tablice, na katerih so vrezani šopki šmarnic in smerne puščice. Ko se je svet odprl, je bilo šmarnic konec, više ob cesti pa so jih nadomestili kažipoti za Slajko in redke Kanfelčeve markacije. S poti, ob kateri je kljub poznemu času cvetelo še precej rmana, naju je za kratek čas zvabil razgledni hribček z anteno lokalne televizije. Spet so se pojavile šmarnice. Po dobri uri sva prišla v Dom na Slajki. Oskrbnikov čaj se je pri meni uvrstil na odlično drugo mesto.
Izvedela sva, da kažipoti s šmarnicami kažejo pot udeležencem majskega dneva šmarnic. Med kmetijo in domom (kažipota nisva opazila) sva nadaljevala pot na Špik. Kmalu sva ga zagledala – tisti gozd nad travnatim pobočjem je videti kot griva. V 20 minutah sva stala na vrhu. Kljub golemu drevju in jasnemu dnevu sva pogrešala »čudovit razgled proti jugu«, ampak meni je bil hrib prav všeč, čeprav je mnogo manj imeniten od znamenitega soimenjaka. Pa nič nevaren ni! Pot čezenj vodi naprej, celo označena je, a lastnik travnika pod gozdom je postavil visoko mrežasto ograjo in jo »nadgradil« z bodečima žicama; nekaj časa sva ji sledila, a ker ji ni bilo videti konca, sva se vrnila na spodnjo pot.
Večinoma po gozdni cesti sva v slabe pol ure prišla v Staro Oselico, od tam pa je še kake pol ure »planinskega« asfalta do Planinske koče na Ermanovcu. O asfaltu sicer nič dobrega, a dobila sva vsaj tri imenitne tolažilne nagrade: lepe poglede nazaj na »najin« Špik in druge hribe, velikansko prašnico, ki je čisto sama čepela v travnatem bregu (in je tam tudi občepela), ter prikupno sliko kapelice in zvona vrh travnikov. 
Pozvonijo lahko samo zelo močni. Potem sva se sončila in jedla svoje sendviče na klopci pred kočo, ker sva po telefonu »izvedela«, da ne kuhajo. Gospodinje, ki se je pohvalila s spodobnim jedilnikom, nisva nič motila, je pa nemudoma po telefonu trdo prijela »dezinformatorja«, nekdanjega oskrbnika (le kaj njegova številka še vedno dela na spletni strani PZS?). Zatem sva zlezla na Štor nad kočo in se vrnila h kapelici, od koder sva se v slabe četrt ure končno povzpela na Ermanovec. (Le od kod koči tako daleč od Ermanovca ime? Jaz bi jo prekrstila v Štorovko!) Če v gozdu ne bi stal drog s kažipoti in skrinjico, sploh ne bi vedela, da sva na cilju.
Vračala sva se po označeni poti proti Trebiji. Mimo bunkerjev in Vrhovskega griča (domačini mu rečejo Vrhovcov) z nekakšno anteno in zeleno prikolico sva se spustila do asfalta in čez dvorišče Stare Oselice 27. Mimo kozolca sva nadaljevala desno od kuclja pod kmetijo in skozi leso v gozd. Nato je bila pot dobro označena, le na travnikih je bilo nekaj težav, kar je pri nas precej običajno. V Oselici se nama je pridružila
Ajka, prisrčna neugnana psička, in ni hotela domov prav do Trebije, da naju je že pošteno skrbelo (pozneje sem se po telefonu prepričala, da se je srečno vrnila). Ivan je to pot opisal v nasprotni smeri. Le ena pripomba: s ceste skozi vas se zavije levo ne pri kapelici, ampak kakih 100 m naprej čez mostiček. Skozi Podgoro (pravšnje ime, saj je veliko hiš prav vkopanih v breg) nama je bilo asfalta že več kot dovolj, a ko sva si dve uri in četrt od vrha Ermanovca sezuvala gojzarje, sva se spominjala samo še lepih stvari.Zvečer me je čakalo e-pismo s prilogo: fotografijo vpisne knjige na Ermanovcu. Takoj za nama sta bila vpisana Gorazd in Biserka. Le kaj sta taka gornika počela na tem kuclju? Pojasnilo je bilo sprejemljivo: na sprehod sta šla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar