Tromeja – Peč (1510 m)

V nedeljo sva se odpravila na tromejno Peč (M. Forno/Ofen ali Dreiländereck) iz Italije (iz Rateč sva šla že pred štirimi leti, ko še ni bilo tegale dnevnika, takrat v snegu). V Fužinah (Fusine Laghi), kakih 500 m onstran mejnega prehoda Rateče, sva parkirala pri opuščeni vojašnici desno nad cesto in se napotila po markirani poti 522. Malo po travnikih in malo skozi gozd sva se povzpela pod Kavalarko (Cima Cavallar); prav na vrh ni mogoče, ne da bi prekršili prepoved prehoda čez zasebno ozemlje (Baita Jože Mežik). Nekaj časa sva hodila po gozdni cesti (nova prepoved: ni dovoljeno nabirati gob), nato pa zavila z nje po označenem kolovozu (ni nevarno, da bi vznemirili kake lastnike zasebnih zemljišč, kakor je bilo v času, ko je Stanko Klinar napisal svoje Karavanke), ki vodi k Mariji Snežni (na zemljevidu pričakovano Madonna della Neve, na kažipotih pa povsod nekoliko presenetljivo Maria im Schnee). Levo je izza jesensko pisane Kope (M. Coppa) že kukala Peč s televizijskim stolpom. Za nekaj časa sva se vrnila na cesto, potem pa po označenih bližnjicah do sedelca s kažipoti in hiško s primernim imenom Senza Confini Hütte. Za njo je voda, a je pozimi zaprta. Mimo mejnikov med Avstrijo in Italijo, priključka poti 603 iz Avstrije in odsluženih vojaških objektov sva po približno dveh urah in pol dosegla cilj.

Na vrhu je bilo konec miru, saj sva si ga delila z glasno skupino naših planincev, ki so prišli s slovenske strani. Sicer pa je posvečen ravno miru: tam stoji obelisk Šrija Činmoja, duhovnega vodje, ki meditira za mir v svetu. Avstrijci so postavili znamenje na stičišču treh dežel in treh jezikovnih skupin: germanske, romanske in slovanske. Od najinega zadnjega obiska je nov spomenik prijateljstva gasilcev treh dežel. Na daleč pa je Peč prepoznavna po dveh televizijskih stolpih.

Zlezla sva še na sosednjo Sovško planino (Seltschacher Alm), potem pa se nisva vrnila na Peč, ampak sva se napotila desno pod vrhom. S tiste strani se lepo vidijo pečine, po katerih je gora dobila ime. Sledila sva kažipotom k Mariji Snežni, ki so naju privedli na že znano cesto. Vrnitev nama je vzela dve uri. Zdaj nama preostane še tretji vzpon: iz Avstrije. Še vedno tavanja po slovenskih hribih? Seveda, vsaj tretjina Peči je naše. Le tavala nisva, saj imajo Italijani poti dobro označene.