Sprehod v snegu

Torek je bil ta teden menda najslabši dan za izlet, ampak ravno takrat sva "morala" iti. V Komendi je še deževalo, zato sva bila prav vesela, ko je v Trnovcu snežilo. Kako je človek zadovoljen, če pride na boljše – celo če pride na manj slabo.

V Medvodah pri Colorju sva zavila z glavne ceste proti Goričanam in Sori, potem pa levo po dolini Ločnice mimo gostilne Legastja do razvlečenega Trnovca. Kar 10 km ga je in iz njega vodi veliko prijetnih poti: na Govejek, Osolnik (na tablicah tudi Osovnik), Grmado, Tošč, Katarino, k sv. Jakobu ... Tokrat sva se odločila za samo uro oddaljene Gonte, saj je po službi ostalo komaj še kaj dneva, takile oblačni in megleni pa so še krajši. Parkirala sva pred malo stavbo krajevne skupnosti in kakih 100 m naprej je odcep proti Setnici. Asfalta je kmalu konec. Opis poti ni potreben, saj redke markacije vodijo ves čas po dobri makadamski cesti ob pritoku Ločnice. Nad prvo domačijo se začne vzpenjati, ponekod kar precej, in na zglajenem snegu je pošteno drčalo (pri nas je bilo predvsem mokro, tam pa so že plužili). Megleno popoldne, ne pregoste snežinke in sveža belina so iz navadnega sprehoda naredili romantičen potep.

Pri Gontarju je bilo zaprto, klopi in mize na debelo zasnežene in kažipote sva morala "omesti". Čeprav je s sedelca na Grmado le četrt ure, sva se držala dogovora: samo do Gont. Gosta megla je skrila pot proti Grmadi, da se je videlo le prvih nekaj stopinj v ozki gazi, in mračiti se je začelo. Do avta sva prišla že v popolni temi, a vso pot sem imela občutek, da se bodo zdaj zdaj odprla neka vrata, za katerimi gori luč − svetlo je bilo od snega. Tista zvezdica v temi, ko se ni razločilo, kaj je nebo in kaj hrib, pa je bila lučka pri sv. Jakobu.

Danes je idila že tudi v Komendi. Kidali smo ...