Na Roblek sva odšla ...

... se v gneči znašla sva ... Ni čudno, ko je bil tako lep dan, nedelja, dom pa odprt, zdaj že eden redkih. Med vožnjo skozi Begunje in mimo gradu Kamen sva si izmenjala že znane pripombe v slogu »Če bi bil avstrijski, bi bil kot iz škatlice« (pa še tako čudovito ozadje ima: Begunjščico) in se odpeljala do gostišča Draga. Brez potrebe sva avto stlačila na zadnji neopločevinjeni prostorček ob cesti pri parkirišču, ki je »samo za goste«, ker nikjer ne piše, da je za pločevino planincev poskrbljeno nekoliko više ob cesti. Ta je markirana in mnogi se s tem očitno ne strinjajo: preden se začno »uradne« bližnjice, sta vsaj še dve »divji«. Tja vodijo gazi in te zlahka zapeljejo. To načeloma ni prav, a markacije nas čedalje pogosteje tirajo na ceste, kar pa se mi tudi ne zdi prav. Označene bližnjice vodijo po »stopnicah« iz korenin. Ker pot ni razločna, je pravzaprav toliko široka, kolikor je korenin, in tudi markacije so preredke, da bi jo bolj omejile in bi se pomendralo manj.

Do Planin(i)ce sva hodila 50 minut in na koncu je že kar drčalo. Planina pa je že pošteno zasnežena. Kljub pravi zimi voda še kar teče v korito. Stranišče je odprto in (temu primerno?) nesnažno. Od tu je nekdo napravil gaz (najbrž) z lopato. Na bližnji Pol(j)ški planini sva se spomnila, kako sva spomladi pred petimi leti prišla sem gor po dolini Blatnice. Od tu so markacije ob kolovozu ali gozdni cesti (kar pač skriva sneg), a tisti, ki je potegnil gaz, je očitno ljubitelj strmin: njegove bližnjice so »nevarne za kolena«. Malo pred ciljem je ob skladovnici drv napis, ki vabi obiskovalce Roblekovega doma, naj pomagajo pri oskrbi s kurjavo. Za planinko s polnim nahrbtnikom v ozki gazi (sneg je bil svež, prhek, in se je kar gnetel pod nogami, zato je bilo na preizkušnji ravnotežje) so polena nekam prevelika, a nekaj mladcev se je izkazalo celo s po dvema polenoma. Med čudovito zasneženimi smrekami in v snegu do riti (to je taka nazorna mera) sva se tik pred ciljem razveselila prelepega pogleda na Julijce in mimo razpela, ozaljšanega s sneženimi čipkami, stopila pred Roblekov dom. Kar težko sva se ločila od sonca in razgledov, a iz kuhinje je dišalo.

Gostje so bili številni in glasni, oskrbnika pa prijazna. Čeprav je večina gostov malicala iz svojih nahrbtnikov, nista bila prav nič nejevoljna. S stene nas je opazoval gospod z zavihanimi brki: rodoljub in planinec Hugo Roblek, po katerem se imenuje dom. Bil je lekarnar in stavim, da je prisegal na naravna zdravila: planinski čaj in pošten pohod vsako nedeljo.

Namenila sva se napraviti krog čez planino Preval, a ob pogledu na globoko zameteni »odcep« sva si premislila in se vrnila po isti poti. Gor in dol sva hodila približno po dve uri.