14 december, 2008

Tavanje na Bevkov(em) vrh(u)

Za včerajšnji cilj sva se odločila na vrat na nos, ker prvotno izbrani zaradi vremena ni bil primeren. Imela sva zemljevid in opis s spletišča Zaplana.net, pot pa je markirana, zato nisva pričakovala težav. V Sovodnju je res obširno parkirišče, ki ga »obljublja« Zaplana.net, čeprav si ga v tisti ozki dolini nisva znala predstavljati. Smerne tablice so obetale le uro in četrt hoje, tako da sva že delala načrte, kam bova še šla, ker bo tole premalo. Poti ne bom podrobno opisovala, saj najdete opis na omenjenem spletišču, opozorila pa bom na podrobnosti, ki so se spremenile. Prva je tale: za zadružnim domom sta dva smerokaza, tako da celo najhitrejši zagotovo opazijo vsaj enega in ne oddrvijo kar mimo. In druga: cesto sva zapustila na levem ovinku, tik preden prečka potok, to pa ni več pri zadnji hiši v vasi, saj so nekoliko naprej zgradili še eno.

Pri Lisjaku nama je mlad možak, ki je kidal sneg, razložil, da je po njihovem svetu tekla meja med Italijo in staro Jugoslavijo. Domačija stoji 780 m nad morjem, je povedal. Tu sva si nadela gamaše. Tudi kapuci sva si nataknila, ker je padal moker sneg. Večina kažipotov in markacij je bila zasnežena in pridno sva jih čistila. Kake četrt ure nad Lisjakom smerna tablica Bevkov vrh kaže naprej (nazaj Sovodenj), a takoj zatem se kolovoz razcepi, tako da ni jasno, ali vodi »naprej« levi ali desni krak. Odločila sva se za desnega in res prišla spet do markacije. Naslednja »postaja« je bila domačija Mrzlikar. Vrh partizanskega spomenika krasi jugoslovanski grb. Za naju nostalgičen spomin, saj naju je spremljal večino življenja. Poklepetala sva s starim možakom, ki je tudi kidal in prav tako povedal, na kolikšni nadmorski višini je doma: 850 m. Čez 5 minut naju je zbegala tablica na električnem drogu: nazaj Bevkov vrh Po grebenu in naprej Sivka. Kam pa midva?! Ravno tu je bil odcep v desno, a ker ni bilo kažipota k Pleču, ki ga omenja Zaplana.net, sva šla dalje (če ne bi bilo megle, bi bila videla domačijo). Tako sva do kmetije brez potrebe napravila velik ovinek okoli hriba. Pri Pleču sva opazila tudi prvo rumeno-modro markacijo Poti kurirjev in vezistov.

Odtlej se je megla čedalje bolj gostila, tako da sva se komaj prebijala od enega do drugega stebra daljnovoda in nato skozi gozd do pašnika. Ob ograji sva se spustila do nevidne ceste, kjer se menda začne razločen kolovoz, a seveda ne v snegu. Znašla sva se sredi belega niča in videla komaj kaj več kot ped pred nosom. Ker je nehalo snežiti, se nisva bala, da ne bi našla nazaj po svojih sledeh, zato sva vztrajala in prigazila do roba gozda prav pri kažipotu: kar naravnost na Bevkov vrh! Po 10 minutah sva stala pri betonskem stebru – bi to lahko bilo kaj drugega kot vrh? Kažipota naprej: Sovodenj in Sivka. Če ni več kažipota za Bevkov vrh, je to to. Sredi gozda, hm – tisto o razgledih sva si razložila po svoje. Zaradi nikakršne vidljivosti nisva tvegala kroga in sva se vrnila po svojih sledeh. Pri Pleču sva izvedela, da je žig pri kapelici. Potem sem v vezističnem vodniku prebrala enako. Nobene kapelice nisva videla ...

Domnevno prekratki in lahki izlet se je kar raztegnil (več kot dve uri in pol gor in skoraj dve dol) in poskrbel za temeljito telovadbo, saj sva povsod gazila celec. Spomladi, ko bodo rože in se bo kaj videlo, pojdeva pa po grebenski poti. Upam. Jani je bil strašno hud na markaciste. Posebno izkazali se pa res niso. Ampak rada bi videla hrib in vrh.

3 komentarji:

Metod pravi ...

Splača se iti tam okrog velike noči, ko zacvetijo žafrani in se travniki prebarvajo v modrovijolično barvo. Ampak redki so, ki vedo za to ...
(primer: http://foto.racunalnistvo-perme.com/index.gallery.php?gid=7&img=0)

Anonimni pravi ...

Živjo!

Še malo bom obračal nož v rani ... Najvišja točka Bevkovega vrha je v resnici zaobljena travnata vzpetina ZJZ od gozdnatega kuclja z betonskim stebričkom. Kapelica, pri kateri stoji skrinjica z vpisno knjigo in žigom, pa se nahaja za travnatim slemenom, SSV od kmetije Slabe, pod daljnovodom.

LP, Matjaž

Mojca Luštrek pravi ...

Govoriti o nožu in rani je pa le prehudo. Človeka malo jezi, a kmalu se spomni samo še lepih stvari. Pa dober razlog imava za "ponovitev smeri" spomladi. Vsaj jaz ... Hvala za napotke.