Ko sva se pred dobrima dvema letoma vrnila z
Velikega Travnika, se je najin seznam zamisli »za drugič« podaljšal za
Z Ljubnega mimo sv. Primoža samo do lovske koče. V nedeljo se je ta zamisel zaradi vremena zdela kar uporabna. V vodniku
Kamniško-Savinjske Alpe piše: »Iz središča Ljubnega mimo občine do gasilskega doma, za njim levo mimo nogometnega igrišča na Forštu do manjše cerkve Sv. Matere Božje na Rosuljah (do tod lahko tudi z avtom).« Pripeljala sva se do prostornega parkirišča pri igrišču, a ker sva si želela tisto »samo do lovske koče« podaljšati še do vrha Travnika, sva se skušala peljati čim dlje in bila pravično kaznovana (prihranek časa res ne bi bil omembe vreden): pri zadnji hiši pod cerkvijo se ozki asfalt konča in ker ni kje obrniti, je bilo treba vzvratno po popolnoma poledeneli strmini nazaj do parkirišča. Do pokopališča na drugi strani hribčka je res speljana cesta, a daleč naokoli, ne mimo nogometnega igrišča, kakor se (vsaj po najino) razume vodnik.
V pol ure sva bila pri Sedlšaku, od koder sva zagledala konico Primoževega zvonika (da se vidi že s parkirišča, naju je opozoril domačin). Po 20 minutah sva pri razpelu zavila levo k sv. Primožu, ki se ponaša z lepimi razgledi. Kako naprej, sva morala ugotoviti kar sama, ker do Kovšaka (10 minut) ni markacij ali pa so bile skrite pod snegom (učinek je isti – zdi se, da nekateri markacisti na to sploh ne mislijo). Napotila sva se po zasneženem kolovozu (ali ozki cesti?) mimo »toaletne depandanse« Primoževih sosedov, nato pa na dveh razcepih po domnevno glavni poti (desno). Od ceste mimo Kovšaka se kmalu odcepi markirana pot čez travnike, s katerih se že vidi Purkatova domačija.
Tam so vsi zelo prijazni, posebno vesel pa naju je bil kuža Arni. Usmerili so naju mimo svojega gospodarskega poslopja čez cesto, onkraj nje pa je smerna tablica. Preden sva zagazila po vlaki v gozd, sva si nadela gamaše. Še pravi čas, kajti pod vrhom Oltarne peči in čez Zelenjak sva pošteno gazila, na napihanih mestih tudi visoko čez kolena. Od Purkata do lovske koče sva telovadila skoraj poldrugo uro.
Pravo razkošje je bilo posedeti na razgledni verandi lovske koče; naletaval je sneg, pod nama pa je spala zimsko spanje Robnikova planina (na zemljevidu tudi Počka planina). Še kulinarične izmišljotine v vrteči se restavraciji vrh kakega nebotičnika niso zatorej kot sendviči in vroč čaj iz nahrbtnika sredi smrek, odetih v belino. Hvala lovcem za gostoljubje. Misel na
Travnik sva opustila. Vrnila sva se po isti poti (spotoma sva se še prisrčno poslovila od Arnija), le pri Kovšaku sva zavila na spodnjo, levo, ki v nasprotju s tisto od Primoža je markirana, a tako zadelana s podrtim drevjem, da sva se komaj prebila do razpela (do tja je k sreči komaj minuto ali dve). Po dveh urah in četrt sva prispela nazaj na Ljubno, kjer so iz zvočnikov donela imena zmagovalk na »interkontinentalni« tekmi smučark skakalk. Jaz pa, kot navadno, za »zmagoslavne« občutke sploh nisem potrebovala kolajne.
V pol ure sva bila pri Sedlšaku, od koder sva zagledala konico Primoževega zvonika (da se vidi že s parkirišča, naju je opozoril domačin). Po 20 minutah sva pri razpelu zavila levo k sv. Primožu, ki se ponaša z lepimi razgledi. Kako naprej, sva morala ugotoviti kar sama, ker do Kovšaka (10 minut) ni markacij ali pa so bile skrite pod snegom (učinek je isti – zdi se, da nekateri markacisti na to sploh ne mislijo). Napotila sva se po zasneženem kolovozu (ali ozki cesti?) mimo »toaletne depandanse« Primoževih sosedov, nato pa na dveh razcepih po domnevno glavni poti (desno). Od ceste mimo Kovšaka se kmalu odcepi markirana pot čez travnike, s katerih se že vidi Purkatova domačija. 
Tam so vsi zelo prijazni, posebno vesel pa naju je bil kuža Arni. Usmerili so naju mimo svojega gospodarskega poslopja čez cesto, onkraj nje pa je smerna tablica. Preden sva zagazila po vlaki v gozd, sva si nadela gamaše. Še pravi čas, kajti pod vrhom Oltarne peči in čez Zelenjak sva pošteno gazila, na napihanih mestih tudi visoko čez kolena. Od Purkata do lovske koče sva telovadila skoraj poldrugo uro.
Pravo razkošje je bilo posedeti na razgledni verandi lovske koče; naletaval je sneg, pod nama pa je spala zimsko spanje Robnikova planina (na zemljevidu tudi Počka planina). Še kulinarične izmišljotine v vrteči se restavraciji vrh kakega nebotičnika niso zatorej kot sendviči in vroč čaj iz nahrbtnika sredi smrek, odetih v belino. Hvala lovcem za gostoljubje. Misel na 
Travnik sva opustila. Vrnila sva se po isti poti (spotoma sva se še prisrčno poslovila od Arnija), le pri Kovšaku sva zavila na spodnjo, levo, ki v nasprotju s tisto od Primoža je markirana, a tako zadelana s podrtim drevjem, da sva se komaj prebila do razpela (do tja je k sreči komaj minuto ali dve). Po dveh urah in četrt sva prispela nazaj na Ljubno, kjer so iz zvočnikov donela imena zmagovalk na »interkontinentalni« tekmi smučark skakalk. Jaz pa, kot navadno, za »zmagoslavne« občutke sploh nisem potrebovala kolajne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar