Za gor grede sva izbrala pot čez Pirmance. Mimo gradu (ste vedeli, da je imel sloviti maršal Radetzky za ženo Tržičanko in je za to mesto napravil marsikaj dobrega?) sva se napotila proti Kamniku in čeprav markacije kažejo mimo njega, se mu nisva mogla upreti. Sijajen razglednik je in kar s tremi imeni se ponaša: Kamnik, Kamnek in Kamnjek. Ni se nama bilo treba vrniti na označeno pot, saj neoznačena teče čez vrh in se ji na drugi strani spet pridruži. Nato so naju sledi zapeljale na Veliki vrh (Pirmance, ki so dale poti ime, so ostale na desni). Čisto »brez potrebe« sva sopihala tja gor in se dričala nazaj, kajti tisti ljubitelj strmin se je tam obrnil. A nad lepim razgledom se nisva nič pritoževala, še nad strmino ne. Še ne. Počasi pa naju je gaženje svežega snega, ki se je gnetel pod nogami, utrudilo in tudi strašno počasi je šlo – zaradi drsenja pa tudi ker je bilo na strminah in na ozkih potkah treba pretehtati vsak korak, če se nisva hotela kam »odpeljati« (ko bo sneg steptan ali celo zglajen ali poledenel, bo šlo ponekod težko brez vsaj malih derez). Nad zavetiščem na Kalu sva izbrala levo pot, ker je bila zgažena, desno, po cesti, pa ni šel še nihče. Kot vedno pozimi je bilo najlepše med zasneženimi smrekami, pravimi kraljicami, na Ravnah. Zaradi snega, plezanja na razglednike in orientacijskih težav nama je pot vzela ne napovedane tri, ampak kar dobre štiri ure. Štruklje sva si pošteno zaslužila in čeprav je težko verjeti, so bili še boljši kot drugič.
Rada imava krožne poti, da – kakor se reče – lepo zašpiliva klobaso. Tokrat pa sva načrtovala presto – dva kroga: nad Kalom in pod njim. Osmico. Ker se je pot tako »zavlekla«, je bilo treba pohiteti, da naju ne bi lovil mrak. Še enkrat štiri ure bi bilo preveč. Za začetek nisva zagazila v celec na cesti, ampak sva zgornji del čez Ravne kar ponovila, pod Kalom pa sva zavila na pot mimo Završnika. Zjutraj sva gledala domačijo z Velikega vrha, zdaj pa sva se od nje ozirala tja gor, kjer sva »po pomoti« stala zjutraj. Ker nazaj grede ni bilo nobenih »pomot« in se nisva nič obirala, nama je vrnitev vzela le dve uri in četrt. Ni bila ravno osmica, a tudi s šestico, odgriznjeno presto, sva bila zadovoljna.
5 komentarjev:
Načeloma me ne moti vsebina blogov, v temle pa me motijo nejasnosti in protislovja.
Zakaj se je Janiju zahotelo štrukljev s Kofc?
Saj mu jih ni nihče dol nosil, hotel jih je pojesti na Kofcah, a ne?
Ker označenost poti ni zgledna, so vaju rešile sledi poznavalcev.
Ravno nasprotno, prav zaradi njih sta zašla. In očitno tudi ni šlo za poznavalce. Res pa posledično tavanje opravičuje naslov bloga.
Bila sta utrujena, ker se je sneg gnetel pod nogami?
Sneg se lahko skoraj vse: melje, stiska, tepta, seseda, gazi, plazi in kaj vem vse še, samo gnete se pa nikoli. Ker nima nobenih lastnosti, ki izražajo gnetljivost.
Zasluženi štruklji na Kofcah so bili boljši kot drugič.
Ali kot po navadi, običajno? Ali pa so bili prvič odlični, sedaj(tretjič) tudi, drugič pa jim niso najbolje "ratali"?
V bistvu pa simpatično - za Tavanja.
Uuu! Ampak kdor (javno) piše, mora biti pripravljen tudi na "odmeve". V takih primerih si približno predstavljam, kako se počutijo moji lektoriranci, kadar jih takole krniflam. Njihovi odgovori se mi zdijo različno zadovoljivi in domnevam, da tudi vi ne boste zadovoljni z vsem, kar imam povedati v svoj "zagovor".
Najprej o štrukljih s Kofc. Predlog s/z/iz izraža med drugim tudi izvor (po SSKJ 4. pomen rodilniške rabe predloga z in 2. pomen predloga iz – če uporabim kar tega: kdor pije kavo iz Brazilije, mu je ne prinesejo od tam, še tja mu ni treba, kakor je moral Jani na Kofce – to je pač kava, pridelana tam, Janiju pa se je zahotelo štrukljev, pripravljenih prav na Kofcah).
O tistem, ali sva se izgubila (to je prehud izraz – občasno sva malo zašla s poti), ker sva sledila gazi, ali sva sledila gazi, ker bi se bila sicer izgubila, bi se dalo (ne posebej plodno) razpravljati. Vsakega malo je bilo. Da ni šlo za poznavalce, meni nikakor ni tako očitno. Kdor ubira take bližnjice, mora vedeti, kje tečejo. Naju v takih primerih le jezi, da ne ugotoviva, kje teče markirana pot. Šodrovca pač.
Gnetenje ni vedno čista fizika. Poznamo tudi prenesene pomene. Od vaših izrazov bi za tisto, kar se je dogajalo, sprejela le še "melje". Pa saj je tudi to preneseni pomen. Meni se zdi zgled "gnesti robec v rokah" iz SSKJ popolnoma sprejemljiv, pa je blago še dosti manj gnetljivo kot sneg.
Z drugič sem seveda mislila drugekrati. To je starinski izraz za drugikrat (ta vam utegne biti že sumljiv, ker ni množinski, kajne?). Ta pa po SSKJ pomeni drugič; čeprav vi očitno mislite, da drugič pomeni le drugič po vrsti (= enkrat samkrat, za prvič in pred tretjič), se SSKJ in jaz ne strinjava z vami: možen je tudi "prevod" ob drugi(h) priložnosti(h).
Pa hvala za simpatije na koncu.
Ne vem no, meni se zdi mahanje s SSKJ nepomembno početje. SSKJ (vem, boljšega nimmo) je kot statistika. Podatke iz njega lahko razlagaš na več načinov in jih "upašeš" marsikam, če je treba. Sicer mi za jezikovne polemike ni prav nič, moti me le ta SSKJ. Od njega mi je slabo še od takrat, ko so se na netu dajali s tistimi planinsko gorniškimi izrazi.
S snegom in plazovi pa že imam dosti izkušenj, tudi o lastnostih, strukturi in predvsem z vidika plazov. Sneg se dejansko ne da gnesti (razen v prenesenem pomenu). Ne vem čemu naj vse oblike zmanjševanja volumna ne bi prišle v poštev (stiskanje kep, teptanje smučišč, gaženje v gaz)? Pričakoval bi pomisleke prav pri mletju, ker je dokaj redek pojav. Nanj naletimo predvsem spomladi, ko skušamo prečkati ali se vzpeti čez snežišče. Snežni kristali so se do odjuge že zelo preobrazili, izgubili vse tiste "repke" in snežna odeja je zato bistveno nižja. Ker imamo opravka praktično le z dokaj okroglimi jedri, je občutek podoben, kor če bi človek hodil po puščavskem pesku ali vsaj zelo drobnem melišču. Pri hoji niso v pomoč niti dereze niti "nabijanje stopinj" saj sneg sproti zalije vse vdolbine. Hoja po takem je zelo naporno početje, in le v tem primeru upravičeno uporabljamo izraz, da se sneg melje pod nogami.
Drugače pa, je meni ta blog čisto všečen.
To! Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) je (nič »kot«!) statistika. Ni normativen (tako malo, da ni vredno omembe). Zato z njim nič ne maham, mi pa pride prav, kadar se »strinja z mano«. Poniglavo? Takole je s tem. Slovenski pravopis (SP) je norma in če se le ne tepe preveč z mojo pametjo, ga spoštujem. O nekaterih stvareh se je treba pač dogovoriti, da ja kolikor toliko reda, in ne more biti vedno po moje. Toda SP je (pre)reven z gradivom, zgledi, te pa najdem(o) v SSKJ. Sprejemljive uporabljam (tudi) za podporo svojim stališčem, nesprejemljive (zame seveda) pa ognjevito zavračam (denimo stališče do publicizmov; na primer »temu ni tako« ni nič manjša bedarija in napaka kot »brez da bi«, pa je prvo razglašeno »samo« za publicizem, drugo pa za nepravilno). V polemiki gornik : planinec sem precej sodelovala in ne uvidim, kaj v tej zvezi lahko zamerite SSKJ.
Snega sta se pa oba z Jakobom lotila na moč strokovnjaško. Dovolita pesniški duši malo več svobode pri rabi prenesenih pomenov (dokler ne postanejo bedasti – glede tega pa imamo najbrž različna merila ...). Ker potrjujem, da je bila hoja po tistem zadnjič »zelo naporno početje«, pa recimo, da se je mlel – bo vsaj Jakob zadovoljen.
Še v nečem sta si z Jakobom podobna: ko sta odrabila palico, sta mi ponudila še korenček (SSKJ frazeologema »korenček in palica« še nima, niti med publicizmi ne). Hvala!
Huhu, tale Jakob ga zna pihniti!
Objavite komentar