Stari grad nad Planinskim poljem

Zdaj sva bila že dvakrat ob hribovsko soboto: najprej zaradi službe, nato zaradi smučanja. Tako sva se morala zadovoljiti s ta kratkima popoldanskima turcama.

Predzadnjo sredo v februarju sva se odpravila na Stari grad pri Uncu skoraj natanko pet let po tistem, ko sem dobila službeno obvestilo oblikovalca Igorja Resnika, popestreno s tole njegovo sliko (če ima oblikovalec slikarski dar in je še navdušen pohodnik povrhu, so tudi službena obvestila lahko prav prijetna), ki me je toliko časa vabila, da me je zvabila. Parkirišča pri "okostju" gradu Haasberg (tudi Hošperk) ni posebno težko najti: primorsko avtocesto zapustimo pri izvozu Unec in zavijemo desno proti Planini, tik preden cesta zavije desno po mostu čez Unico, pa je v levo odcep h gradu. Takoj za njim sva zavila levo na makadam in sledila oranžnim R na beli podlagi (po podatkih domačinov označujejo rapalsko mejo). Po 10 minutah sva zavila levo na stezo v breg, ves bel od malih zvončkov. Ko sva po kratkem, a zelo strmem vzponu drugič prečkala cesto (to mesto si je treba zapomniti, ker odcep v nasprotno smer ni označen), so markacije "odšle" naprej po cesti, midva pa sva se povzpela po široki neoznačeni poti. Kmalu sva zagledala stolp (na sliki ga še ni), zavila desno in dosegla vrh z druge strani. "Skromni sledovi" gradu, o katerih sem brala na spletu, so bili za najine oči očitno preskromni, čeprav sem stikala po grmovju, ki je kvarilo razgled na poplavljeno Planinsko polje, tako da sem se pošteno opraskala. Kljub temu pa je razgled vreden omembe: hkrati vidimo Planinsko in Cerkniško jezero.

Ker ni oznak, sva se na cesto vrnila nekoliko više, pri razpelu in zanimivem prostoru (najbrž) za piknike. Namesto da bi gor grede drugič prečkali cesto, greste torej lahko nekoliko naprej po njej in pridete do razpela, za njim pa levo nazaj v breg in na vrh. Dobro uro gor in dol nama je bilo premalo; ker je sonce še veselo sijalo, sva spodaj pri gradu zavila še levo proti Malnom (kažipot, spet znaki R). Najprej sva pogledala pod most k jami Škratovki manj kot 100 m od gradu; vanjo nisva mogla, ker se je spremenila v bruhalnik. Po prijetnem četrturnem sprehodu ob poplavljenem Planinskem polju so naju razveselili slikoviti izviri Malenščice; če bi bila okolica bolj urejena, bi bil to še lepši kotiček za željne miru. Nazaj grede so sence že dihale mraz in sončno popoldne se je preselilo med lepe spomine.