Ko sva pozimi obhodila Blejsko jezero (kadar vam bo prevroče, pa poglejte to sliko), sva opazila kažipote za Osojnico in jo uvrstila na seznam za kako toplejše popoldne.Na vrsto je prišla v sredo. S ceste proti Bohinju sva zavila desno pri Pristavi. Bilo je peklensko vroče, zato ni čudno, da se je v Veliki Zaki kar trlo turistov in izletnikov, ki so v kopalkah poležavali ob jezeru, zlasti mladina pa je tudi pridno čofotala po njem. Na parkirišču pri kampu je treba poleti za ves dan plačati 6 evrov, po 14. uri pa "samo" 3.
Po sprehajalni poti ob cesti, po kateri sva se pripeljala, sva se vrnila do table Doma muzealcev Slovenije, kjer sta kar dva začetka (ali konca, kakor vzamete) poti skupaj: ob enem sta kažipota Ojstrica 6 in Osojnica 6, ob drugem pa samo Osojnica 6. Izbrala sva prvega in mimo Doma muzealcev (tu je nekaj prostora, kjer "dobro obveščeni" izkoriščajo senco in brezplačno parkiranje) prišla na gozdno pot, ponekod tudi skalnato in peščeno, ki se vztrajno, čeprav ne prestrmo dviga. Od neoznačenega razcepa sva se povzpela desno po hudourniški grapi(ci) do kažipotov, kamor priteče tudi levi krak. Najprej sva sledila kažipotu desno in se po strmi skalnati potki povzpela na skalo na vrhu Ojstrice, s katere je prav lep razgled. Nato sva se vrnila na razcep in nadaljevala proti Osojnici. Pojavile so se prve markacije. Listnati gozd je radodaren s senco, a manj z rožami. Še največ je ciklam. S sedelca med Osojnicama sva najprej zavila desno na Veliko. Na neoznačenem razcepu sva izbrala desni (suhi - leva pot je mokra in blatna) krak in kmalu nama je izbiro potrdila markacija. Precej strma pot naju je pripeljala na gozdnati vrh Velike Osojnice, potka pa pelje še nekoliko naprej do klopce, s katere sva bila vendarle deležna skromnega razgleda. Vrnila sva se na sedelce in se odpravila še na
tretji vrh: Malo Osojnico. Med potjo sva precej dolgo opazovala šest gamsov goščarjev; čeprav smo se gledali zelo od blizu, so se mirno pasli in dva sta se celo lagodno ulegla. Na neoznačenem razcepu sva izbrala desni krak in že kmalu uživala prelep razgled z Male Osojnice na jezero z okolico in gore v ozadju (od Golice do Krvavca). Razgledišče s klopcami je ograjeno, razgledna tabla pove, kaj vse vidimo, nad razglediščem pa stoji zanemarjena lopica s tremi deskami – mizo in klopema, ki pride prav, če dežuje (tu bi Japonci najbrž postavili avtomat z zelenim čajem, kak alpski narod pa ljubko, mogoče malo kičasto hiško - obojemu se zlahka odpovem, da bi le lopo napravili bolj čedno in okolico lepše uredili). A tudi če ne bi bilo ničesar drugega – razgled je res nepopisen.
Od tu sva sledila zanikrno oluščenemu kažipotu Bled. Vso pot sva se spraševala, kako se je v teh nedolžnih hrib(čk)ih "posrečilo" ponesrečiti avstralskemu turistu, zdaj pa sva dobila odgovor. Na tej strani Male Osojnice so naju presenetili slikovito prepadno skalovje, strmoglave stopnice, po katerih sva se spustila v "prepad" pod klopco (Američani bi tu brez dvoma postavili svarilne napise za vrtoglave, nosečnice, srčne bolnike in majhne otroke), in precejšnja strmina (bolje bi se bilo povzpeti po tej strani in se vrniti po oni drugi). Nad Domom muzealcev, kjer se pot razcepi, sva nadaljevala po desnem kraku (kdor bi se povzpel s te strani, naj na razcepu tik nad domom izbere desni krak) in pristala tam, kjer je samo kažipot 
Osojnica 6. Ob cesti naju je razveselilo nekaj lepih rož, ki jih še nisva poznala (upam, da sem jih prav določila: navadne pijavčnice), potem pa sva se umaknila na sprehajalno pot. Ko sva sezula gojzarje, sva se (sicer le do gležnjev) pridružila kopalcem. Noge so nama bile hvaležne za ohladitev.
Po sprehajalni poti ob cesti, po kateri sva se pripeljala, sva se vrnila do table Doma muzealcev Slovenije, kjer sta kar dva začetka (ali konca, kakor vzamete) poti skupaj: ob enem sta kažipota Ojstrica 6 in Osojnica 6, ob drugem pa samo Osojnica 6. Izbrala sva prvega in mimo Doma muzealcev (tu je nekaj prostora, kjer "dobro obveščeni" izkoriščajo senco in brezplačno parkiranje) prišla na gozdno pot, ponekod tudi skalnato in peščeno, ki se vztrajno, čeprav ne prestrmo dviga. Od neoznačenega razcepa sva se povzpela desno po hudourniški grapi(ci) do kažipotov, kamor priteče tudi levi krak. Najprej sva sledila kažipotu desno in se po strmi skalnati potki povzpela na skalo na vrhu Ojstrice, s katere je prav lep razgled. Nato sva se vrnila na razcep in nadaljevala proti Osojnici. Pojavile so se prve markacije. Listnati gozd je radodaren s senco, a manj z rožami. Še največ je ciklam. S sedelca med Osojnicama sva najprej zavila desno na Veliko. Na neoznačenem razcepu sva izbrala desni (suhi - leva pot je mokra in blatna) krak in kmalu nama je izbiro potrdila markacija. Precej strma pot naju je pripeljala na gozdnati vrh Velike Osojnice, potka pa pelje še nekoliko naprej do klopce, s katere sva bila vendarle deležna skromnega razgleda. Vrnila sva se na sedelce in se odpravila še na
tretji vrh: Malo Osojnico. Med potjo sva precej dolgo opazovala šest gamsov goščarjev; čeprav smo se gledali zelo od blizu, so se mirno pasli in dva sta se celo lagodno ulegla. Na neoznačenem razcepu sva izbrala desni krak in že kmalu uživala prelep razgled z Male Osojnice na jezero z okolico in gore v ozadju (od Golice do Krvavca). Razgledišče s klopcami je ograjeno, razgledna tabla pove, kaj vse vidimo, nad razglediščem pa stoji zanemarjena lopica s tremi deskami – mizo in klopema, ki pride prav, če dežuje (tu bi Japonci najbrž postavili avtomat z zelenim čajem, kak alpski narod pa ljubko, mogoče malo kičasto hiško - obojemu se zlahka odpovem, da bi le lopo napravili bolj čedno in okolico lepše uredili). A tudi če ne bi bilo ničesar drugega – razgled je res nepopisen.
Od tu sva sledila zanikrno oluščenemu kažipotu Bled. Vso pot sva se spraševala, kako se je v teh nedolžnih hrib(čk)ih "posrečilo" ponesrečiti avstralskemu turistu, zdaj pa sva dobila odgovor. Na tej strani Male Osojnice so naju presenetili slikovito prepadno skalovje, strmoglave stopnice, po katerih sva se spustila v "prepad" pod klopco (Američani bi tu brez dvoma postavili svarilne napise za vrtoglave, nosečnice, srčne bolnike in majhne otroke), in precejšnja strmina (bolje bi se bilo povzpeti po tej strani in se vrniti po oni drugi). Nad Domom muzealcev, kjer se pot razcepi, sva nadaljevala po desnem kraku (kdor bi se povzpel s te strani, naj na razcepu tik nad domom izbere desni krak) in pristala tam, kjer je samo kažipot 
Osojnica 6. Ob cesti naju je razveselilo nekaj lepih rož, ki jih še nisva poznala (upam, da sem jih prav določila: navadne pijavčnice), potem pa sva se umaknila na sprehajalno pot. Ko sva sezula gojzarje, sva se (sicer le do gležnjev) pridružila kopalcem. Noge so nama bile hvaležne za ohladitev.Opisana pot je kot nalašč za vroče dni, ker je tako lepo senčna. Do Male Osojnice je urico hoje, nazaj v Zako pa še pol.
1 komentar:
Prejšnjo soboto smo v okviru daljšega obhoda okrog Blejskega jezera obiskali tudi vse tri tu omenjene vrhove. Omeniti je potrebno, da se skupna kažipota za Ojstrico in Osojnico prav skrbno skrivata za stebrom daljnovoda, tako da ju je s ceste zelo enostavno spregledati. Več o našem podvigu si lahko preberete tule.
Objavite komentar