Dobrač (2166 m)

V zadnjem času sva ga dvakrat gledala tja čez Beljak: s poti na Kepo in z Maloškega poldneva. Od dunajskega koncerta sva imela še avstrijsko vinjeto in v teh recesijskih časih mora človek menda do konca izkoristiti vse resurse (kako odurna beseda!), pa sva šla v nedeljo (ne včeraj, že prejšnjo!) spet čez mejo. Iz Beljaka sva se odpeljala v Plajberk pri Beljaku (Bad Bleiberg; v novem Atlasu Slovenije napačno Pliberk). Dobrih 100 m naprej od cerkve je pri Rudarskem domu (Knappenhaus) majhno parkirišče (Lawinenplatz). Onkraj ceste sta na škarpi rdeče-belo-rdeča markacija in tablica za (samo poletno!) pot 295. Na tej strani se nama je Dobrač (Dobratsch) zdel popolnoma prestrm, zato sva se vrnila po cesti do dveh rumenih hiš na desni in se med njima povzpela po poti 22 v smer Heiligengeist. Pokrpana asfaltna cesta zavije levo mimo hiše št. 140. Vrh vzpona se asfalt nadaljuje v desno, levo pa se odcepi makadamska pot. Oznak ni nobenih. Zavila sva na pot in šele ko sva prišla na gozdno cesto, so se začele belo-rdeče-bele markacije na poti 290.

V senčnem gozdu so nama delali družbo predvsem lepeni (ne vem, ali goli ali dlakavi, saj tedaj še nisem vedela, da moram pogledati na spodnjo stran listov ...). Označenost je zadovoljiva, le zelene (!) tablice so nekam preveč skrbno skrite v (seveda zeleni) travi in na nekaterih mestih odcepi v nasprotno smer niso ravno opazni, zato si jih je treba zapomniti. Pri nekakšni preži, pritrjeni med pobočje in dve drevesi, se je odprl lep pogled na dolino. Nato sva hodila ob »naravni škarpi«, katere skale so zaljšale zvončice. Tudi precej kresničevja je še cvetelo. Čez čas sva prišla na dobro cesto. Kmalu po tistem, ko se je na najino presenečenje izpridila v slabo asfaltno, sva pri naslednjih kažipotih presedlala na pot 291. Tik pod vrhom planine Waagtal, od koder se lepo vidi nazaj na Osojsko jezero, je nekaj zmede s starimi kažipoti. Tam zanikrni asfalt zavije levo proti vodnemu zajetju, markacija na skali v travi pa naju je usmerila navzgor na pot (še vedno 291), ki pri lesi zapusti planino in izgine v gozd. Povzpela sva se mimo majhne brunarice do Ottohütte (tako zemljevid, a ob vhodu piše Kelaghütte). Kmalu nad njo se je svet odprl v planino, na kateri stoji več hiš. Mimo lovske in knapovske koče sva dosegla asfaltno cesto in zlezla čez bodečo žico. Onkraj ceste stoji Aichingerhütte (tu smo prisrčno dobrodošli, posebno bikerji, in se lahko posladkamo z »originalno beljaško alpsko torto«). Potka se k sreči umakne asfaltu in odvijuga med dlakavim slečem. Po travnikih sva skoraj navpik prisopihala na cesto, po kateri se je vzpenjala večina ljudi, menda vsi s parkirišča Rožtrate (Roβtratte, 1733 m), kjer je konec asfalta, le midva prav iz doline. Cesto sva le prečkala in dalje rinila v travnati breg po poti 294. Po pobočju so cveteli drobcene črne murke in množice klinčkov, tako nizkih, da so komaj kukali iz trave, planinski pelin (zelo podoben rmanu), kosmate škržolice, ranjak. Za stavbo (najbrž žičniško) na Zehnernocku sva zavila levo in se spustila do kažipota Zum Jägersteig, vendar se nisva odločila za po vsem videzu daljšo lovsko pot, ampak sva se držala desno. Od tu kaže Dobrač precej divjo, imenitno podobo. Pod Zwölfernockom sva srečala skupino Čehov, večino v supergah, enega celo v sandalih. Potk je več in niso zahtevne, le ozke, tako da mimo ne bi bilo zdravo stopiti, ker bi se zdrs končal precej globoko. Od kala sva se povzpela čez cesto, nato pa strmo mimo križa in 165 m visokega televizijskega stolpa na vrh Dobrača.

Tik pod križem na vrhu stoji slovenska cerkev Marije Pomagaj Na sveti skali; opisa sta le v nemščini (Windische – ne Slowenische! – Kirche) in angleščini. Nad vhodom je slika črne Marije z detetom, najbrž pridobitev nedavne obnove (2007). Pod cerkvijo so razvaline starejše stavbe. Če ne bi bilo tako mraz, bi bila še kar uživala v prelepih razgledih, tako pa sva se kmalu napotila nazaj mimo meteorološkega stolpa še k nemški rudarski cerkvi, imenovani Marija Na skali. Razglašajo jo za najviše stoječo (2167 m – zanimivo: vrh gore je visok samo 2166 m!) romarsko cerkev v Evropi. V planinskem domu Ludwig Walter Hütte sva si privoščila kvašene cmoke (Germknödel), zunaj pa spet razglede na Karavanke in Julijce. Najbolj všeč nama je bila "najina" Kepa.

Do parkirišča sva se vračala po cesti. Precej dolg odsek je po obeh straneh zelo na široko »obrobljen« z dlakavim slečem; tedaj je komaj začenjal cveteti, zdaj pa so bregovi najbrž že vsi rdeči. Po travnikih so se pasli govedo in konji in nekje je kažipote "stražil" grdogled bik, tako da si nisva upala blizu. Pred parkiriščem so razstavljeni lepi primerki okoliških kamnin in fosilov s štirijezičnimi razlagami, tudi slovenskimi, in otroci lahko uživajo na imenitnem igrišču. Tukajšnje razgledišče je prav "udobno". Alpska cesta naju je pripeljala do Aichingerhütte, od tam pa sva se vrnila po že znani poti. Le na koncu sva preverila še en sestop v Plajberk; na asfaltni cesti sva se znašla tik pred krajevno tablo. Tam je tudi kažipot za Dobrač, a nič prostora za avtomobile. Toda kdor bi si izbral to izhodišče, lahko parkira na pokopališkem parkirišču čez cesto. Mimo cerkve in gostilne Pri zamorcu (Zum Mohren), ki jo krasijo rudarski vozički, polni rož, in nasproti katere sva po zemljevidu pričakovala izhodišče, sva se po dolgi (9 ur, od tega 6 ur čiste hoje), a lepi turi vrnila k avtu.