Spet doma – v soboto in brez Maria

Ker so vremenarji grozili s plohami in nevihtami in je v Komendi zjutraj res deževalo, sva si izbrala nezahteven cilj in takega, kjer sva že bila: Roblekov dom. Toda po novi poti. V Dragi je bilo še vedno kislo in tudi tisti, ki so kljub zadostnemu številu parkirnih prostorov s svojimi avtomobili zasedli odcep na Preval čez Luknjo in prostorček pred kažipoti, naju niso spravili v boljšo voljo. Takih pa res ne razumem.

Lepo nadelana in dobro označena pot se ponekod zelo strmo vzpenja, večkrat prečka potok ter dovolj jasno vodi skozi labirint hudourniških strug in grapic. Najslikovitejši del je soteska Luknja. Prevzelo me je navdušenje; začutila sem, kako močno sem že pogrešala naše hribe. Živahni potok (po zemljevidu težko rečem, ali Begunjščica ali njen pritok, ampak na spletu omenjajo pritok) dela slapove in kakih 20 minut od izhodišča bodite pozorni na stezico v levo k strugi, od koder je res lep pogled na korita potoka. Pot se prilagaja skalnim ožinam; kjer se pretakne skozi najožji del, so v pomoč klini in jeklenica. Mostiček, lestev in klopi ob poti je napravil R. P. ter poskrbel še za prijetne drobnarije. Nad vhodom na planino Preval so pot dodatno »nadelale« (in podelale) krave. Zavila sva desno h koči. Iz kuhinje je dišalo. Tam dobite jesti, prenočišč pa nimajo.

Pot sva nadaljevala po gozdni cesti in odtlej so naju spremljali rdeči slapovi jerebikovih plodov. Če jih imate radi, je zdaj pravi čas. Nad klavrnim napajališčem sva zavila s ceste na gozdno stezo in pri tablici Društva prijateljev mineralov in fosilov Tržič 23 zaman iskala, kaj označuje. Ko sva gozd zapustila, je pot postala čudovito razgledna. In sonce je sijalo! Kadar sva si hotela ogledati grad Kamen, Dobrčo, Blejsko jezero, Planinico, Poljško planino ..., pa sva se raje ustavila, da se ne bi spotaknila ali zdrsnila, saj je bilo treba paziti na vsako stopinjo; stezica namreč marsikje visi in teče ob silno strmem travnatem pobočju, na katerem bi zaradi napačnega koraka lahko končala zelo globoko, morda celo »onkraj«. V mokrem ali v snegu je nikakor ne priporočam. Če ste ljubitelji volnatoglavih osatov, pridite ob njihovem času, saj jih je tu (zdaj seveda že suhih), kolikor poželi srce. Tudi klopco pri studencu Roža (na zemljevidih je narisan prekmalu) je napravil R. P. Čez grape so nama pomagali klini. Čeprav pot ni zahtevna, pa ni za vrtoglave in je na nekaj mestih lahko kar nevarna. Ogledala sva si ostanek manganovega rudnika, takoj za njim pa so naju pričakale silno radovedne ovce. Te živali se navadno razbežijo, tukajšnje pa so si naju prišle ogledat prav od blizu in so nama še nekaj časa sledile.

Tedaj sva zaslišala glasbo. Mene veselice v hribih vedno ujezijo, saj si tam želim predvsem miru. Na mestu, ki pozimi zaradi snega ni bilo prehodno, sva stopila na že znano pot in v nekaj minutah dosegla kočo. Tisti hip je leška godba na pihala urezala ravno Na Roblek bom odšel in sitnoba me je minila. Izvedela sva, da imajo vsako leto prvo soboto v septembru tukaj koncert, letos pa so ga prestavili, da ga nisva zamudila ...

Vrnila sva se čez Pol(j)ško planino in Planin(i)co. Tod sva hodila že pozimi, letos pa sta naju pričakali dve »novosti«: velik del poti se je prelevil v razrito in blatno vlako, ki se konča šele pod kočo na Poljški planini, na Planinici pa so veliki rdeči napisi, naj ne hodimo po travi, zato je treba še nekaj časa po cesti in šele pod planino nam je dovoljeno na stezo v gozd. Deloma po označenih bližnjicah, deloma po cesti sva se vrnila k avtu. Tri ure in četrt gor, slabi dve dol. Če bi bila vedela, da se bo naredilo tako vreme, bi bila najbrž šla kam drugam, ampak bilo je tako lepo, da nama ni bilo nič žal. Posebno zaradi poti čez Luknjo, ker je zelo razgibana, slikovita, razgledna in - čeprav vodi k obleganemu Robleku - kar samotna.

Poletno potepanje po svetu je bilo sicer lepo, a doma je še vedno najlepše. Oči se s tem mogoče ne strinjajo vedno, srce pa zagotovo.