Sveti Urh in Orle

Po mesecu odsotnosti sem se tudi četrtkove ta kratke popoldanske zelo veselila. Ne med slikovitimi ognjeniki Kamčatke ne v razbeljenih kretskih gorah namreč nisem pozabila na naše hribe. A ker za kaj »poštenega« ni bilo časa, sva združila dva cilja, ki sva ju že dolgo prelagala, ker nista posebno »hribovska«.

Z avtoceste sva zavila pri izvozu za Bizovik in Sostro, nato pa takoj levo. Parkirala sva nasproti gostilne Pri Micki in se od Litijske ceste 231 odpravila po travnatem kolovozu proti Dobrunjam, nad katerimi iz drevja kuka zvonik cerkve sv. Urha. Zavila sva desno na Dobrunjsko cesto in z nje levo mimo kupov odpadne embalaže pri številki 22, kjer sva se pretaknila med ščavjem na gozdno stezico, na začetku precej strmo. Po četrt ure sva na križišču stezic zavila levo, nato pa po drugi desno in takoj levo. Kmalu sva levo med drevjem zagledala spomenik. Ogledala sva si grobnico s spomenikom žrtvam druge vojne ter prenovljeno cerkev in mežnarijo – nekdanji zapor (obe sta zaprti), potem pa sva se vrnila k spomeniku in se za njim spustila levo po peščeni potki v gozd do lip, ob katerih so domobranci mučili svoje žrtve.

Nadaljevala sva eno »nadstropje« nad potjo pri lipah. Na drevesih so narisane redke obledele bele puščice. Že kmalu naju je utrujena tablica usmerila naprej k Mihelnu na Orle, desno pa je kazala bela puščica. Šla sva naravnost in se ves čas držala po videzu glavne poti. Na razcepu po dobrih 20 minutah sva se odločila za desni krak. Po kratki strmini je bilo spet vse kot prej: rahlo gor in dol. Kmalu je z desne pritekla grebenska pot; odločila sva se, da bova nazaj grede poskusila po njej. Ko sva prišla do ograje, sva čez travnika že zagledala Orle. Zdelo se nama je, da sva na najvišji točki, na Dobrunjskem hribu (višinomer je pokazal 435 m). Pri znamenju sva jo ubrala desno in iz gozda. Kostanji so bili polni ježic in celo jesenski podleski so že cveteli. Čez 20 minut sva stopila na asfalt. V vasi sva doživela vrsto arhitektonskih presenečenj, saj na takem kraju nisva pričakovala tolikšnih hiš, »bivaka«, steklenih in betonskih konstrukcij, »trilitrskih« dvojčkov ... Pri Mihelnu (zaprto!) sva zagledala prvo Knafelčevo markacijo. V pol ure sva se sprehodila skozi lepo urejeno naselje in še malo naprej do spomenika zadnjemu boju za osvoboditev Ljubljane maja 1945. Opazila sva tudi oznake za kolesarsko pot L043 in za mednarodno Jakobovo pot, za katero pri nas skrbi Društvo prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji (že poizvedujem, kod teče!).

Vračala sva se sprva po isti poti, po 10 minutah pa zavila na grebensko. Na njej sva odkrila eno samo Knafelčevo markacijo, zelen papirnat lipov list (en tak je bil tudi pri sv. Urhu) in večkrat tri rumene pike, razvrščene kot oglišča narobe obrnjenega trikotnika (tem sva sledila). Le kaj pomenijo vse te oznake? Na že znano pot sva se vrnila pri Mihelnovi tablici. Mimo sv. Urha sva se spustila po cesti (tam so markacije Poti kurirjev in vezistov NOV) v Dobrunje in k avtu. Vse skupaj je trajalo štiri ure in je bilo prav prijetno. »Prave« hribe pa kljub temu že težko čakam.