Srednji vrh nad izviri Završnice

V nedeljo se je iz megle izvilo sončno jutro, pa sva jo mahnila na goro, ki ji v snegu nisva bila kos. To pot sva se odpeljala malo dlje, do Žage. Pri Završniškem jezeru in pri partizanskem spomeniku se je kar trlo avtomobilov. Ko pa je poleg naju parkiral motorist v gumijastih škornjih, izginil v gozd in se vrnil, še preden sva se preobula, se nama je posvetilo: prišel je pogledat, ali so na »njegovem« prostorčku že zrasle gobe. Pozneje sva jih videla kar nekaj, največ sirovk, zato je prav mogoče, da so vsaj nekateri tistih avtomobilov pripeljali gobarje.

Naj začnem na koncu Zagona, kjer sva pozimi zavila s prave poti. Tam se breg zares postavi pokonci. Težava so bile za tako nerazločno pot preredke »markacije«. K sreči so bili enakega mnenja še nekateri drugi, in so vmes postavili možice. Oranžnordečih oznak menda niso narisali planinci, a bile so nama edine vztrajne vodnice in sva se jih kar držala. Smer pa nama je določala tudi grapa na desni. Potem ko sva se lep kos poti pasla po malinovju in občudovala razkošno rdeče jerebike, se je najina steza priključila markirani poti z Zelenice na Stol. Nekaj metrov v levo je poleg puščice naprej napis Stol; v tisto smer (proti Kožnam) je pot označena z obledelimi markacijami in zelo zaraščena (nenavadno za tako "prometnico"). Midva pa sva zavila desno, prečkala (opuščeno?) planino Za Šijo in se mimo ograjenega studenca povzpela na sedlo Šija (ta del poti je bolje označen), kjer stoji cel grozd kažipotov, le za Srednji vrh ni nobenega. Prava pot je desno pred kažipoti. Zelo strma je in spolzka, a je je le za četrt urice. Do cilja sva potrebovala vsega skupaj dobri dve uri in pol.

Sončno jutro se je že med potjo začelo zagrinjati v meglice, na vrhu pa sva imela tiste vrste razgled, ki je zelo vznemirljiv in romantičen, le vidi se ne veliko: tu in tam kak vrh ali dolina, naslednji hip pa kaj drugega ali nič več. Na Vrtači, ki je od tam skoraj na dosegu roke, je bilo videti nekaj postav; nič kaj jim nisva zavidala, saj je ta gora v megli lahko nevarna. Bilo pa je prijetno posedeti in poklepetati, ker ni bilo vetra, ki je po besedah domačinov tukaj skoraj vedno kar močan.

Spustila sva se nazaj na Šijo in z nje desno proti Domu pri izviru Završnice (dobre pol ure). Tokrat sva si lahko ogledala Mrzli studenec, kjer iz več izvirov priteka Završnica, potem pa sva se po že znani poti (le da čez Smokuško planino tokrat ni bilo treba gaziti) v eni uri vrnila k Žagi. Samo ko sva bila še v gozdu, je padlo nekaj kapelj, sicer pa k sreči nisva bila deležna napovedanih ploh. Razveseljevalo naju je tudi še precej cvetja, posebno sviščevcev je bilo veliko in kar nekaj dolgolistnih met. Če že razgleda ni bilo.