Za ogrevanje po dopustu (spomin na) Homški hrib

Ponedeljkov jutranji glasbeni urednik mi je zares olajšal prvi delovni dan: vrtel je glasbo meni nadvse ljubega novega vala, ki je pljusnil v našo deželo v času jugodomovine. Djevojke u ljetnim haljinama je mogoče ob šestih zjutraj še nekoliko zeblo, a "ukaz" Uhvati ritam sem zlahka ubogala: dobrih deset ur za prepolno pisalno mizo se niti ni preveč vleklo.

V Ljubljano moram že od srede junija okrog riti v varžet. Mengšani so tudi letos poskrbeli za tradicionalni večmesečni obvoz (že nekaj let poleti zavzeto razkopavajo "svoje" ceste), tako da lahko še zdaj uživam v pogledu na Homški hrib, v jutranjem mraku ali z vzhajajočim soncem "za hrbtom" le kot silhueto. Z obvoznice med polji se dobro vidi, da je osamelec (zemljepisni izraz zanj – holm, holmec – je najverjetneje dal ime vasi Homec). Naj poravnam še zadnji dolg izpred dopusta. Homški hrib je "Šmarna gora" moje prijateljice Mije in po več letih hvale o njegovi dobrodejnosti za dušo in telo me je vzela s seboj na prijeten sprehod.

Kjer se stikata Šlandrova ulica in Prešernova cesta v Radomljah (parkirate lahko malo naprej pred kulturnim domom), sva slednjo (glavno, ki pelje proti Volčjemu Potoku in naprej v Kamnik) prečkali in kmalu zavili desno ob Kamniški Bistrici. Lepa sprehajalna pot teče po ravnem ob živahni reki mimo klopc pri homškem jezu, spomeniku tehnične kulture, lepo po senci. Ko pride na plano, zavije ostro levo mimo razpela in šele tam sva se začeli zares vzpenjati mimo majcene Marijine kapelice in starega vodnega zajetja v gozdnati hrib. Na vrhu stoji cerkev Marijinega rojstva. Na pokopališču počivata tudi Ferdinand Souvan (zasadil je arboretum v Volčjem Potoku – nekoč smo mu rekli Souvanov park) in operni pevec Jože Gostič. S hriba je prelep pogled na Kamniške Alpe.

Vrnili sva se po drugi strani. Spustili sva se mimo (zame) prijetnega presenečenja – čedne vile, ki ne more skriti, da je Plečnikova, po Gostičevi cesti mimo spomenika pevcu poleg njegovega nekdanjega doma in naprej skozi Homec spet v Radomlje. Dobro poldrugo uro.

Res je bil bolj sprehod kot pohod, saj je tudi bolj hribček kot hrib (malo pa naju je "oviral" še klepet), a Mija pravi, da sama v hitrem tempu opravi pot dvakrat hitreje in potem seveda tudi bolj zaleže. Priporočam za »odklop« po službi ali za »zaposlitev« naraščaja, če mu po šolskih obveznostih ostane preveč energije.

Danes minevajo že tri leta, odkar pišem ta dnevnik. Zelo rada ga pišem. Najbrž so tri leta tudi zato tako hitro minila ...