Vznemirljivo celo brez klopov

Na Krvavici (909 m) sva pred leti že bila in takrat sva se tudi zaradi zapisa na zaplana.net odločila, da nekoč poskusiva skozi Tesen graben (nekateri pišejo o Tesnem grabnu, drugi o Tesen grabnu, jaz pa ugibam, ali ni to tesen Graben = tesen, imenovana Graben). Danes, ko po Sloveniji že delajo vino, jaz sočim maline in vmes, kadar me bodoči malinovec ravno ne potrebuje, pišem o ta kratki popoldanski to sredo.

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vransko ter se skozi Pondor in Tabor odpeljala v Loke do hiše št. 27. Gospodinja se je sicer strinjala, da je prav vprašati za dovoljenje, ampak nama ga je dala z veseljem in zatrdila, da poslej lahko vedno parkirava pri njih.

Onkraj mostu se v levo odcepi makadamska cesta, ki vodi h kmetiji Hrastnik (Kovče). Desno ob njihovem vrtu sva se povzpela v gozd; tam se začne kolovoz proti Grabnu. Kjer kolovoz zavije ostro levo čez potok, sva ga zapustila in nadaljevala desno po stezi po orografsko levem bregu potoka. Koder se je dalo in kakor so tu in tam kazale stare markacije (više so k sreči boljše), sva napredovala ob potoku navzgor. Kljub napornemu prebijanju čez podrto drevje sva uživala, gozd pa se ne počuti tako dobro: tole, kar vidite na sliki, je zagrešil hortenzijev kapar, v Sloveniji menda precej nov škodljivec (strokovnjaku Gabrijelu Seljaku hvala za poduk), ki mu najbrž godi, da gozda ne čistijo in negujejo. Čez čas se steza ustali na orografsko levem bregu potoka. Na območju, kjer je breg odneslo (domačini omenjajo hudo neurje pred časom), steze zmanjka. Kakih 10 m više na desni sva zaslutila rob ceste in res dosegla zamočvirjen kolovoz (imela sva srečo, da sva prilezla nanj prav na mestu, kjer kaže kažipot brez napisa nazaj navzdol). Levo po njem sva brž prišla mimo avtomatske krmilnice na gozdno cesto na ostrem desnem ovinku; desno ob njej je nova preža, levo skladovnica drv in na drevesu narisana puščica nazaj. Na tem ovinku sva cesto takoj zapustila in nadaljevala po stezi naprej. Po nekaj deset metrih pred pritokom "glavnega" potoka je je zmanjkalo. Čisto nove markacije na drevesu visoko onstran potoka si nisva znala razložiti: ne levo ne desno od nje ni šlo in šele ko je Jani zlezel k njej, je z vrha zagledal nadaljevanje poti. Pod to markacijo je treba prestopiti pritok in se obrniti levo, celo malce nazaj. Če natančno pregledamo strmi breg onstran "glavnega" potoka, opazimo stezo navzgor, morda celo markacijo na "očesu" odsekane veje. V ključih med resjem sva se pognala v strmino. Dosegla sva kolovoz, ga prečkala malce v levo in po polomljeni lestvi zlezla na nadaljevanje steze. Obledele puščice za nazaj ni več. Po stezi sva se povzpela na greben in spet do kolovoza. Oznake za nazaj tudi tu ni več, a na srečo je to mesto le še kakih 100 m od Zajčeve koče. Zaradi "tavanja" po Grabnu sva do nje potrebovala skoraj poldrugo uro.


Do vrha Krvavice je še slabe pol ure markirane poti in le na koncu je zelo strma. Ko se odpravite od koče, se ne mudite z raziskovanjem, katera pot vodi na Krvavico in katera na Čemšeniško planino, čeprav je na zemljevidu razcep narisan zelo blizu koče. Označen odcep na Čemšeniško planino je v resnici šele čez četrt ure na nekakšnem parkirišču s klopco in mizo ter z obvestili o dežurstvih v Zajčevi koči in o tem, kakšen naravni spomenik je Krvavica. Podrobnosti so že popisane na zaplana.net.

Vrnila sva se po drugi strani, proti Suhemu potoku. Ta pot je dosti strmejša in je pravzaprav primernejša za vzpon. Popestri jo naravno okno, skozi katero sva si pomagala s klini in z jeklenico. Na koncu je treba še kratek čas po cesti. V slabi uri sva bila na izhodišču.

Nadvse priporočam! Krvavica je že na pogled sila poseben hrib. Poleg tega malo stezosledstva ne škodi, pot je zelo razgibana in v tem času tudi male »zverjadi«, pred katero svari zaplana.net, očitno ni več. Vsaj midva nisva naletela na noben primerek.