Javorski vrh je čuden hrib

Ker bova konec tedna v krajih, ki komaj pogledajo čez 100 m, vse druge dni pa imava že "oddane", sva se v ponedeljek odpravila na še en sprehod. Nadaljevala sva tam, kjer sva zadnjič končala. Parkirala sva pri Pečarju. Pri Tablarju sva tokrat izvedela, da je napis Tabrar na zemljevidu Ljubljana in okolica napačen, in se »pogovarjala« z japonskimi nemimi racami. Zadnjič sem pozabila povedati, da je od Žabjeka zelo lep pogled na Ljubljano in Šmarno goro. Do Doma Radiotelegrafistov na Žagarskem vrhu sva šla tokrat čez hrib, ne po cesti. Čezenj teče več poti; izbrala sva tisto levo pod vrhom, kjer je prikupen brezov »drevored« (tam sva odkrila markacijo). Namenila sva se na Javorski vrh (641 m), tudi zato, ker je Željko Kozinc napisal: »In kaj je tako imenitnega na Javorskem vrhu? Vse.« Madonca!

Pot po (asfaltni) cesti ni bila posebno razburljiva. Bolj redko markirana teče od Žagarja mimo Lesarja do Špilarja (Javor 25), od tam pa levo v breg. Ko sva ugotovila, kje je vrh (spoznala sva ga po vodnem zajetju), sva se le stežka prebila nanj, saj je okrog in okrog večkrat ograjen, ograja pa »trese«. Nobenih prehodov ni, zato jo je treba preskočiti (poiskati kak štor ali grbino za »odskočišče«), kajti prestopil bi jo lahko kvečjemu kak (velik) košarkar. Morda je pozimi, ko krošnje niso olistane, res lep razgled, a nama se ni zdel nič posebnega, pa še ozračje ni bilo najbolj čisto. Verjamem, da je Javorski vrh priljubljen pri »plemenu kolesarjev«, ki uživajo v poti (cesti) in jih prav na ograjeni vrh najbrž niti ne vleče. Mene je zelo lahko navdušiti in Kozinčevo pisanje je kot nalašč za to, a tokrat sem menda prvič v svoji planinski »karieri« v tem pogledu popolnoma odpovedala.

Do Javora 31 sva se vrnila po cesti, tam pa se spustila po (zaradi podrtih dreves neprevoznem) kolovozu v dolino Besnice. Držala sva se leve smeri in »glavne« poti, niže pa so naju vodile Telekomove rumene kovinske palice. Na koncu sva zavila levo na prečno pot in čez potok ter se po travniku mimo znamenja spustila na kar preveč prometno cesto. Na tem nič kaj planinskem delu poti sta naju presenetili nova podružnična šola, nekam velika za ta kraj, ter izposojevalnica in prodajalna avtodomov takole od rok, še zdaj pa sem radovedna, kaj je zagonetna Kuhinja pri Darji. Pri kapelici na koncu Besnice sva zavila levo. Kmalu se je začel klanec, večidel makadamski, veselja, ko sta naju povabili s ceste v gozd Knafelčeva in kurirska markacija, pa je bilo kmalu konec: pot je postala tako zaraščena, da je kar izginila (markacije tudi), zato sva se pognala v precejšnjo strmino proti cesti, katere rob sva videla skozi drevje. Nenadoma sta naju z razburjenim laježem »napadla« dva kosmatinca in naznanila, da sva že pri Pečarju.

Dobro uro gor in slabo poldrugo dol. Tale pot in tista zadnjič nista posebno planinski, a v teh jesenskih dneh, ko bo nagajal dež, utegneta priti prav, saj omogočata sprehod z dežnikom.