V četrtek je bilo časa le za sprehod. Odpeljala sva se v Sostro, tam pa levo po Sostrski cesti in z nje desno na Podgorsko pot. Pred potokom Šivnikom sva zavila z asfalta desno na kolovoz in parkirala pri zapornici, za katero stoji odslužen kiosk. Napotila sva se ob Šivniku, v katerem je malo vode in veliko odpadkov. Sramota! Tu se začne raj za nabiralce kostanja – precej sva jih srečala. Takoj ko sva stopila v gozd, sva onkraj potoka zavila desno. Obakrat. Zakaj dvakrat? Ker sem pozabila zakleniti avto ... Pot je neizrazita ali pa je sploh ni, zato jo je laže izgubiti kot ne. Prvič sva v četrt ure brez težav dosegla ograjo pod Pečarjem, drugič pa sva zašla in sva se morala po hudi brezpotni strmini prebiti na Debenji vrh, po katerega slemenu teče pot, ki naju je pripeljala k Pečarju. Tam je mogoče parkirati; v ta namen morate v Sostrem zaviti desno po Litijski cesti, ne levo po Sostrski.
Kažipot za Žagarski vrh naju je poslal po ožji asfaltni cesti. Malo naprej od tabel z lepo izbiro poti sva se za kratek čas rešila asfalta po gozdni poti desno v breg (tam je šele kostanja!), nato pa je šlo spet po asfaltu mimo Tabrarja in Žabjeka. Ko se je cesta začela spuščati, sva zavila levo navzgor proti Domu radioamaterjev (ne morejo se odločiti med 626 in 627 m nadmorske višine). V njem je »bife za člane RK Vevče in PD Vevče ter njihove simpatizerje in podporne člane društva, če ste med njimi tudi vi, potem ste 
dobrodošli,« sva prebrala. Midva sva sicer »simpatizerja« vseh planinskih društev, a ker drugih pogojev ne izpolnjujeva, sva ostala kar pri svoji pijači.Vrnila sva se čez hrib in pristala na cesti šele pri Žabjeku. Zdaj ko veste, česar midva prej nisva, pojdite tudi gor grede raje čez hrib, saj je dosti prijetneje kot po asfaltu (odcep je nasproti kozolca; na tleh je napis CI 56). Od Pečarja do doma je le dobre pol ure, zato kar dodajte še tiste slabe pol ure iz Podgorja, samo izgubite se raje ne. Vsekakor pa zaklenite avto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar