Ooo, Blegoš!

Midva »morava« enkrat na leto na Blegoš. Najraje pozimi, ko je tako lep. Doslej sva hodila nanj po treh poteh: iz Leskovice, iz Volake in s Črnega kala. Tokrat sva se odpeljala proti Zalemu Logu v Selški dolini in še pred njim zavila levo (smerokaza Cerkno in Davča). Cesta in most čez Davčo sta bila prejšnjo nedeljo »v delu«, ampak vozna. Kakih 50 m za mostom sva parkirala in se zaupala knafelčkom, ki so nama svetovali kolovoz desno v breg, rumeno-zelene markacije in tablice Rupnikove linije pa so odšle po cesti naprej.

Občasno kar strma pot je izmenično označena z belo-rdečimi in rumeno-modrimi markacijami (Pot kurirjev in vezistov NOV). Nekatere so že slabe in včasih je na razcepu ni, a izgubiti bi se bilo vendarle težko. Janijeva ocena (njegove so strožje) je bila, da je pot dolgočasna, moja (zmernejša!) pa, da res ni nič posebnega, a kar prijetna. Vso pot je snežilo in v takem vremenu je gozd vedno skrivnosten in romantičen. Če izvzamem srnici, ki sta se nama plaho ognili, sva bila ves čas sama. Videla sva dva (najbrž Rupnikova) bunkerja. Označena bližnjica nama je prihranila velik cestni ovinek in naju odložila v Potoku (imajo kar dva potoka in dve (nekdanji?) žagi ali mali elektrarni ali nekaj takega), kjer ima vsaka hiša napis, kako se reče pri njih. Na razcepu sredi zaselka sva nadaljevala desno proti Matevžkovi grapi. Dobro uro od izhodišča sva bila edinikrat v resnih dvomih, kam naprej, kajti na križišču gozdnih cest, ki jih na zemljevidu ni, ni oznak, tam nekje pa naj bi po taistem zemljevidu morala zaviti ostro levo. Izkazalo se je, da ne tukaj, ampak nekoliko više pri rdečem kažipotu, ki se s križišča ne vidi. Kratek čas zglednim oznakam je sledil lep kos (strme) poti, ko sva se morala nenehno ozirati, ker so bile redke markacije vse v nasprotno smer. Ko sva prisopihala do koče, se je zaslišalo: »Ooo!« Vedno se, ko stopim iz gozda, le da je tokratni vzklik izražal ne občudovanje, ampak razočaranje: vrh je bil v megli.

V koči se je trlo planincev; spet so vsi prišli gor po drugih poteh. Blegoš oblegajo zelo različni ljudje: »navadni« kot midva, blegoške korenine, ki se vpisujejo v posebno knjigo (naj mi bo oproščeno – odložila sem zarošena očala in se tako »na pol slepa« pomotoma vpisala v njihovo knjigo, ki je odprta ležala na mizi) in tolčejo rekorde, pa še drugačni posebneži. A kljub temu sva bila na vrhu čisto sama. Panoramska plošča je za spremembo služila ravno nasprotnemu namenu: povedala nama je, česa ne vidiva.

Vrnila sva se po isti poti (2 uri gor, poldrugo dol) in se ustavila še pri strelišču ob Sori nasproti plezališča, da sva zlezla k cerkvi v Suši (nisva dognala, kaj je Suša, saj tam ni nobenega naselja; strelišče se imenuje Pod Sušo – je to morda skala, plezališče?). Ob poti je zdravilni izvir (res sva srečala ljudi, ki so prišli pit in si napolnit posode). Marijina romarska cerkev naju je presenetila z lepo poslikanim pročeljem. Od nje vodi pešpot v Zali Log. Obiskovalci se lahko vpišejo v vpisno knjigo tamkajšnjega ŠD Senca, podobno tisti v Žagarjevem hlevu (tretji kraj, kjer imajo tako knjigo, je Petrovo Brdo, kolesarski cilj).

Danes je bil zlat sončen dan, prejšnjo nedeljo pa sneg in megla. Človek bi se razjokal. Ampak ne jaz! Meni je v hribih vedno lepo, kadar in kamor pač lahko grem. To je tako kot ljubezen med ljudmi: če je prava, ni nič manjša tudi zjutraj, ko je še krmežljav in razkuštran, kadar ima razbit nos in celo če je siten. Tudi Blegoš ne more biti vedno prešeren in kot iz škatlice!