Na Miklavževo jutro je bilo na senčni strani Alp lepše vreme kot doma, pa sva se še enkrat napotila čez Ljubelj. Ko sva se zadnjič peljala pod Kozjak, sva kakih 200–300 m pred gostilno Deutscher Peter opazila rumene planinske kažipote pri odcepu med hišama Loibltal 1 in 7. Na enem piše Ferlacher Horn 3h 603. Poleti mi je o razglednosti Grlóvca (1840 m) navdušeno poročal Stanko Klinar, ki v vodniku Karavanke navaja tudi »posvojeno« nemško ime Harlouz (na avstrijskem zemljevidu Gerloutz). Parkirala sva udobno pri Dajčpetru, ker je do 27. decembra zaprt, sicer pa je približno nasproti začetka poti ob cesti verjetno prav pohodnikom namenjeno odmikališče/parkirišče.
Pot je bila že od začetka zasnežena, a ker je primerno označena tudi za zimske razmere, orientacija ne dela težav niti ziherašem, kot sva midva. Le previdna sva morala biti, saj je zglajene skale in mokre veje prekrival kot puh rahel pršič. Ko sva stopala po njem, je skrivnostno pošumevalo, više gori pa prijazno škripalo pod gojzarji. Vzpenjala sva se ob potoku, ki pada čez številne (umetne) brzice. Kjer se kolovoz neha, sva nadaljevala ob vodi, ker nisva opazila markacije nekoliko više levo, vendar sva brž spet ujela označeno pot. V eni večjih strmin je stezica vsekana tako globoko in tako ozka, da sva z nahrbtnikoma kar ometala sneg z resja, ki jo obroblja. Kake pol ure od izhodišča je bilo res treba zaviti levo in naravnost je res peljala še ena pot, kakor piše v vodniku, a ni označena pa tudi klopi in ograje nisva videla, po čemer naj bi bila prepoznala odcep proti Oselci. In ker še enega v vodniku omenjenega odcepa na to sedlo ravno tako ni hotelo biti, me je začelo močno mikati, da bi to (nekoč) raziskala.Mimo nekaj posek, pravih golosekov, sva prigazila do končnega vzpona. Od zadnje poseke markacije niso več tako pogoste pa tudi na prenizkih skalah so, zato jim je v snegu težko slediti, zlasti ker pot ni posebno razločna. Imela sva srečo, da je nekdo pred nama prišel od Franca (po Klinarju Franceja, Franzbauer) in nama napravil gaz; dotlej sva
bila namreč prva, ki sva hodila po novem snegu. Pot na koncu postane zelo strma, na grebenu pa še prepišna, tako da je veter dvigal in vrtinčil sneg. Na vrhu (seveda označenem s križem) ga je bilo kakih 20 cm. Pogled v dolino je ponujal prizore, kakršne lahko vidimo v »najboljših« jutrih s Krima: morje megle in vrhove gora kot otoke. Pogledi na gore vsenaokrog so tako imenitni, da 
je težko reči, kaj mi je na cilju bolj zaprlo sapo: ledeni veter ali razgled. Mraz naju je kar prekmalu pregnal. Treba se bo vrniti na kak prijazen sončen dan.Zaradi snega sva potrebovala za vzpon dobre tri ure, za vrnitev pa dve in pol. Drugič bova ubrala še kako novo pot, tokrat pa sva se raje vrnila kar po svojih gazeh. To je bil najin letošnji prvi pravi zimski vzpon. Zadnjič na Kozjaku se mi je zdelo, da bi težko imela še lepši razgled na okoliške gore. Motila sem se!
Ni komentarjev:
Objavite komentar