Prekmurski štiristotaki

Dobro sva izbrala: po Sloveniji je lilo in poplavljalo, v Prekmurju pa je sijalo sonce – dva dni skozi oblake, v soboto pa celo s kičasto modrega neba.

V četrtek sva se, oborožena z vodnikoma Pomurska planinska pot (PPP, 2002) in Po gorah severovzhodne Slovenije (2007), odpeljala v Kuzmo: mimo cerkve in spomenika osamosvojitvi, onkraj mostička, na katerem sva opazila prvo markacijo, pa na razcepu levo, da sva »oddala« avto na parkirišču ob nogometnem igrišču NK Tromejnik. Nato sva se vrnila na razcep in se napotila v levo med hišami. Markacija in puščica levo na debeli smreki nasproti zelo modre hiše sta nama potrdili, da sva na pravi poti, in poslej sva se držala bolj ali manj pogostih in različno razločnih označb. Pri zadnjih hišah je na drevesu množica oznak, pri katerih je treba zaviti ostro levo na kolovoz, nato pa se čez kakih 50 m spustiti desno (ni oznake) na asfaltno cesto pod bregom in desno po njej (oznaka je nekoliko naprej in slaba). Le če bi radi hitro, pa ne po isti poti nazaj v Kuzmo, nadaljujte po kolovozu ali spodaj na cesti zavijte levo (preverjeno, ker se nama je skoraj »posrečilo«). Malo med njivami in travniki, malo po gozdu sva prišla v Sotino (kje nazaj grede vstopiti v gozd, si morate zapomniti, ker ni označeno), kjer se nama je pridružil razigran malamut.

Kar preveč po (asfaltnih) cestah je speljana tale PPP, a ob njih se vidi tudi marsikaj zanimivega. Pred hišami imajo radi makete gradov in cerkva, vse mogoče kipe (ne le palčke), precej priljubljena sta Stan in Olio, te dni pa po pročeljih tudi množično plezajo Božički. In tamkajšnja razpela so zanimiva: pod Križanim je pogosto še Marijin kip. Všeč so mi tudi njihovi vodnjaki.

Za sotinsko gostilno Šbűll (zanimivo ime za nas »osrednje« Slovence) sva zapustila glavno cesto in se mimo odcepa za Sotinski breg podala najprej na Serdiški breg (tudi Rdeči breg, 416 m), ki je drugi najvišji vrh Prekmurja in kdo ve zakaj najbolj znan in priljubljen, če je verjeti več virom. Na njem poleg lesene hiške (nama) neznanega lastnika in namena stoji lesen »obelisk« – najbrž kota, kot piše v vodniku, spomenika NOB pa nisva našla. Nekoliko stran stoji še ena hiška z antenami. Kuža se je nekam potepel in hrib sva zapustila brez njega.

Vrnila sva se k omenjenemu odcepu, saj sva seveda hotela še na najvišji vrh Prekmurja, 418 m visoki Sotinski breg (tudi Kugla ali Kugel, kakor piše na smetnjaku na vrhu). Spet se je od nekod vzel najin malamut in spotoma po dvoriščih podil gosi in kure. Ni bilo dolgo, pa smo stali na strehi Prekmurja. Prikupni zvonik je obenem razgledni stolp, poleg pa sta lesena hišica in vremenska postaja. Tedaj sta se prikazala prva »planinca« tisti dan: pritekla sta gor in takoj obrnila. Kužu so očitno bolj všeč tekači; zapodil se je za njima in nismo se več videli.

Za vrnitev sva izbrala za spoznanje bolj razburljivo pot. Pod vrhom sva zavila za oznakami desno. Knafelčevim markacijam so se pridružile zelene pohodniške in oznake za Tripotje – vsepotje v Krajinskem parku Goričko. Po 365 graničarskih stopnicah sva se kar strmo spustila na travnik, kjer nama je prekrižal pot ne zelo širok, a kar globok in deroč potok. Zbrala sva pogum in ga preskočila ter se – že spet – po asfaltni cesti napotila v levo. Napis na bližnji stavbi Abwasserreinigunganlage Neuhaus am Klausenbach (vas Neuhaus am Klausenbach ima slovensko ime Dobra in madžarsko Vasdobra) naju je nekoliko vznemiril, saj nisva pričakovala, da se bova znašla v Avstriji. K sreči ni bilo daleč do nekdanjega maloobmejnega prehoda, od koder sva se mimo kamnoloma, ki izpodjeda Kuglo, vrnila v Sotino, od tam pa po že znani poti v Kuzmo.

Kuclji gor ali dol – potepala sva se ves dan in k avtu prišla že v temi.