Narobe svet? Res sva te dni videla cveteti regrat, marjetice in trobentice, pa vendar je bil to najin zadnji vzpon(ček) to leto in priložnost za zdravico kot že nekaj let doslej.Na božični dan sva pohajala med jeruzalemskimi gorcami, kjer raste »najin« traminec, dan po božiču pa sva si izbrala za obisk tromeje med Slovenijo, Madžarsko
in Avstrijo. Začelo se je malo vesoljsko: med potjo sva se ustavila v Ženavljah, odmaknjeni vasici, katere ime je 18. avgusta 1934 obšlo svet, saj sta v njej nenačrtovano pristala belgijska raziskovalca kozmičnih žarkov, na kar spominja skulptura stratosferskega balona. Drug drugemu se niso mogli načuditi: domačini znanosti, ki je padla z neba, Belgijca pa silnemu gostoljubju domačinov.
V Martinju nasproti pokopališča in pri športnem centru je dovolj prostora za parkiranje, od tam pa sva odpešačila proti Trdkovi. Zdaj sva že vedela, da naju čaka veliko ceste, zato sva raje hodila po peščenih in travnatih bankinah. Mimo Sajarinega vodnjaka in mogočnega hrasta (več kot 400-letni graden ali zimski hrast je visok 22 m in ima obseg debla 493 
cm) sva se povzpela do evharističnega križa, pod njim pa je odcep desno proti tromeji. Pot je označena in ponekod teče enako kot gozdna učna pot, od vstopa v gozd pa sva lahko sledila tudi mejnim kamnom. Kar razgibana je – malo dol, malo gor (včasih tudi kar strmo), a bolj kot hoja nama je pospešilo utrip razburljivo srečanje: manj kot 20 m pred nama je prečkala pot velika družina divjih svinj. Najprej mama, sledilo ji je devet mladičev, zadnja žival (še ena mama, torej sva videla dve družini) pa je nekoliko postala, naju pogledala in mirno odšla za drugimi. Tako sem bila osupla (strah je prišel šele pozneje), da se sploh nisem spomnila na fotoaparat.
Prej kot v dveh urah sva bila na vrhu Tromejnika (388 m). Prebrala vse napise na spomenikih in tablah, ki govorijo o sožitju treh narodov (tudi Šri Činmoj, ki sva ga »srečala« že na Peči, je pristavil svoj piskrček). Za kratek čas so se nama pridružili trije skavti; dva sta govorila tudi slovensko, od kod so, pa nisva utegnila povprašati, ker so le prižgali betlehemsko svečko in naglo nadaljevali pot. Posedela sva, si nazdravila s šampanjcem in se posladkala s čokolado Strast iz Kocbekove oljarne.
Vrnila sva se po Gozdni učni poti Tromejnik, ki je najzanimivejša, kar sva jih videla doslej. Ponuja ne samo slike, opise, vzorce lesa in podobno, ampak celo vonjave; le slabo vzdrževana je. Tako sva napravila krog. Iz Martinja sva se »povzpela« še na bližnji štiristotak Srebrni breg (404 m), kjer je kar mrgolelo fazanov (v okolici je tudi precej pokalo), in najinega prekmurskega hribolazenja je bilo konec.
Naslednji dan je začelo deževati še v Prekmurju, tako da se ni bilo pretežko posloviti. Pomahala sva slamnati družinici v Tešanovcih in se vrnila v Komendo. Silvestrovo preživljam doma. Vsak čas se bom lotila pripravljanja nekoliko slovesnejše večerje, da bo vse nared, ko se Jani okoli devetih zvečer vrne iz službe. Oba vam želiva prijetne praznične dni, v novem letu pa obilo zdravja, dobrih misli, prijaznih srečanj in prijetnih presenečenj. In seveda hribovskih doživetij! 
Ni komentarjev:
Objavite komentar