Prazniki so prijazno pomahali z repom

Praznični dnevi so bili kisli in mokri, zadnji, včerajšnja nedelja, pa se je odkupil za vse. Nekoč sva že poskusila priti na "pravi" Vogel, a nama zaradi megle ni uspelo, tokrat pa sva si zastavila skromnejši cilj: Vogel, kot ga poznajo smučarji. Iz Ribčevega Laza (546 m) do Ski hotela (1540 m).

Parkirala sva na velikem parkirišču za hotelom Jezero (pozimi ne pobirajo parkirnine) pod impozantno skalno gmoto Mali Grad (plezališče Pod skalco) in se napotila po asfaltni cesti proti hotelu Bellevue. Tik pod njim se v levo odcepi udoben kolovoz proti Rjavi skali, Voglu in Šiji. Na planini Zagradec se spremeni v stezo in se povzpne v gozd. Ravno sva pohvalila, kako dobro je pot markirana, pa so se markacije razredčile, nekatere stare se komaj še razločijo, mnoge pa so na skalah, zato jih je pokril sneg. Nikoli ne bom razumela, zakaj markacisti v krajih s sneženo zimo ne upoštevajo, da planinci tam hodijo tudi pozimi, in to ne le taki, ki pot poznajo. Gozd je precej razdejan, tako da je kaka markacija morebiti tudi padla skupaj z drevesom.

Sprva je bilo le kak centimeter do dva snega, a veje in korenine pod prhkim pršičem so hinavsko prežale na nepreviden korak. Z višino so se ponujali čedalje lepši razgledi na dolino, planino Zagradec, Bohinjsko jezero, Julijce. Po dobri uri sva prvič dosegla gozdno cesto, kakor napoveduje Miheličev vodnik Julijske Alpe. Nič pa ne omenja kolovoza, do katerega sva prišla čez dobrih 20 minut; tam ni bilo oznake, kam je treba zaviti, in sva se odločila za levo. Kar nekaj časa je trajalo, da je naslednja markacija potrdila najino odločitev. Kmalu po tistem, ko sva prečkala še drugo gozdno cesto, sva zaslišala avtomobil in dohitel naju je mlajši par. Med razgledovanjem po planinah Uskovnici in Zajamnikih, Stolu, Vrtači, Begunjščici, Košuti, Storžiču, Kočnah in Grintovcu smo malo poklepetali. Imela sva srečo, da sta naju prehitela, kajti brez njunih gazi (snega je bilo čedalje več) bi bila najbrž odnehala: ponekod ne bi bila našla poti, zadnja strmina pa naju je kar oplašila, saj je bilo precej nevarnosti za zdrs.

Ko sva stopila iz gozda na sonce, je pred nama zasijala zimska pravljica. Preden sva dosegla smučišče, sva se naužila sonca in pravcatih zimskih razglednic. Kar nekaj smučarskega vrveža je bilo in tudi precej tujih jezikov sva slišala. Po merjaščevem golažu pri (kakopak) Merjascu sva se odločila, da ne bova še enkrat izzivala nesreče po pršiču na spolzki podlagi po tisti strmini, ampak sva se vrnila v dolino z nihalko (voznino so nama prijazno odpustili, menda zato, ker sva bila tako "pridna", da sva gor prišla peš) in si privoščila dobro uro prijetnega sprehoda ob Bohinjskem jezeru do avtomobila.

Praznikov je tako konec. Zdaj sneži in zjutraj pred službo bo treba kidati sneg. Za praznike smo si ga pa tako želeli ...