Zimski sprehod na Onger

V službo se vozim skozi Trzin, nad katerim se dviga Onger (378 m), ki me že dolgo vznemirja zaradi nenavadnega imena, katerega pomena mi nikakor ne uspe razvozlati, ampak ker »to nič ni«, zlepa ni prišel na vrsto. Pretekli teden sva pridno kidala sneg, Jani pa je od petka do nedelje ves dan v službi, zato sva si v sredo zaslužila vsaj hribček, če že za hrib ni bilo možnosti, in izbran je bil Onger.

Po zgledu drugih sva parkirala pod gradom Jablje. Sicer je precejšnje parkirišče nad gradom in je najbrž bolj prav parkirati tam, a ne vem, na kaj vse se nanaša državni napis, da je na grajskem območju gibanje omejeno in da smo pod video nadzorom. Napotila sva se po asfaltni cesti mimo Kmetijskega poskusnega centra Jablje do mostu čez potok Šumberk, kjer z desne priteče cesta s parkirišča nad gradom. Na križišču stoji tabla z zemljevidom Homško-Rašiške in Trojiške poti. Zavila sva levo in najprej po makadamu, nato pa spet po asfaltu po ulici Za hribom. Ali Za Hribom? Trzinci se ne morejo odločiti.* Tam mora biti nekaj v zraku – tudi z Jabljami (tako jezikoslovna stroka, zgodovinarji, Enciklopedija Slovenije, Atlas Slovenije, TIS) imajo nekateri (Center za evropsko prihodnost) težave in pišejo Jable.

Do župnijske cerkve sv. Florjana ni niti četrt ure, a midva sva se nekoliko »zamudila«, opazujoč otročad, ki se je »sankala« na veliki zračnici (in malo po ritkah), in fantička, ki je (so)ustvarjal snežaka, večjega od sebe. Pred odcepom levo k šoli sva zavila desno po ozki asfaltni cesti (slepi ulici) mimo hišice Za hribom 5, takoj za njo pa sva se povzpela desno v breg po stopnicah, ki so naju odložile na širšo asfaltno cesto, imenovano Onger (nekateri pravijo temu predelu trzinski Beverly Hills). Napotila sva se desno po njej, takoj na prvem ovinku pa poiskala potko desno v gozd. V snegu je ne bi bila opazila, če ne bi bila imela natančnih napotkov pravega Trzinca, dobrega poznavalca Ongra (doslej sem živela v očitno napačnem prepričanju, da se reče Ongerja). Na začetku je kratek precej strm vzpon, na katerem nama je neznansko drselo (pod snegom je spolzko blato; to je pot za suho vreme), nato pa se unese. Kadar ni bilo prav jasno, kod in kam, sva se držala vzhodne (desne) strani hriba, nad starim Trzinom. Pot teče nekoliko pod točko, ki sva jo ocenila za najvišjo, in se tam prevesi navzdol. Vrh je gozdnat in nerazgleden. Hrib je kraški osamelec, poln nenavadnih skal in nekakšnih vrtač (nekoč si ga morava ogledati še v kopnem) . Tudi nekaj jam premore, a nisva videla nobene. Najbolj znana je Ajdovski kevdr, menda arheološko zanimiva.

Navzdol so naju vodile rumene markacije (med vzponom sva opazila le eno). Iznad kamnoloma (ne preveč na rob!) sva lepo videla stari Trzin. H gradu sva se vrnila z zadnje strani. Ker je bilo vse skupaj prekratko (čiste hoje gor pol ure, dol pa le 20 minut), sva zavila še levo po gozdni cesti, od katere se kar hitro odcepi v desno markirana pot na Rašico, naprej pa sva prišla do nekakšnega parkirišča, ki ga zapuščajo tri gozdne ceste/kolovozi; srednja naju je pripeljala h koči Smučarskega društva Trzin Dovga dolina (5 minut od gradu), nasproti katere je trzinsko smučišče (na mengeškem ozemlju!). Preden sva se vrnila k avtu, sva si ogledala tudi grad in grajsko dvorišče.

...

Še beseda o omenjenih rumenih markacijah. To so tako imenovane »trzinske skerce« Njega dni ni bilo varno omenjati tega »orodja«, saj so Trzinci veljali za silno bojevite (veselica, s katere niso vsaj enega odnesli, je bila figo vredna). Ampak zdaj ni več tako, nasprotno, celo zelo prijazni so, kot na primer Emil, ki naju je oskrbel z natančnimi napotki in celo zemljevid nama je narisal (sicer bi bila mogoče še zgrmela v kako kraško jamo!). Hvala!

* 18. junija 2020 ‒ So se že odločili. Pred kratkim sva šla tam mimo na Rašico in videla: