K soncu

Danes zjutraj je vztrajno metlo, česar po napovedi, da bo občasno snežilo, nisva pričakovala. Prva misel je bila: še dobro, da sva šla v hribe včeraj! Najprej je bil načrtovan Kum. Potem je Lola (ena udeleženk »sestanka« v hribih) spremenila načrt v Blegoš, ki da je pozimi »pravi cuker« (res je in nazadnje se nama je vremensko izjalovil, zato nisva preveč protestirala). Nato je v petek zvečer urgentno sporočila, da bo v sredogorju oblačno (napoved je bila do 1500 m), zato predlaga Lipanco in Mrežce. Kot samotarja nisva vajena takih »usklajevanj«, ampak sva se prilagodila. Na Lipanci sva že bila in sva hotela tja vsaj po kaki novi poti. Prebrala sva, da je tista z Rudnega polja odlično označena, kar je v snegu precej važno, pa sva se odločila zanjo.

Pokljuški gozdovi me vedno navdajo s spoštovanjem in občudovanjem; med visokimi smrekami, odetimi v snežno belino, se počutim slovesno kot v svetišču. Parkirišče na Rudnem polju se je šele začelo polniti. Tekaške proge so bile vzorno steptane. Podala sva se proti snežnemu stadionu in pred njim pri grozdu kažipotov (med njimi tudi Lipanca 2 h) desno. Povzpela sva so po desnem robu smučišča Viševnik, dosegla gozdno cesto in nadaljevala desno po njej. Ves čas nisva videla niti ene markacije, le en kažipot, ki naju je odvrnil od odcepa levo, zaprtega z zapornico, in še enega pred peskokopom, ki je tudi kazal naprej po cesti. Do peskokopa je bila cesta lepo steptana za smučarje, od tam pa je bila po njej potegnjena le ena smučina, tako da sva gazila kakih 40–50 cm globok sneg. Vse belo in tiho. Ko sva prišla do križišča, s katerega je desno 4 km do Šport hotela, je bilo očitno, da sva zgrešila odcep levo proti Lipanci, zato sva sklenila nadaljevati levo do partizanskega spomenika Pri rupah. Do tja sva hodila uro in četrt. Tedaj je bilo konec samote in miru. Od množice parkiranih avtomobilov se je vzpenjalo precej planincev in od priključka poti od Šport hotela sva hodila že v procesiji. Pot od Medvedove konte pa ni bila uhojena. Čez tričetrt ure na Lipanci o napovedanem soncu ni bilo ne duha ne sluha, čeprav je Blejska koča na 1630 m.

Večina je zavila desno proti Debeli peči, midva pa sva se namenila na Mrežce (1966 m). Pot je dobro zgažena. Četrt ure nad kočo sta dve možnosti; odločila sva se povzpeti po strmejši desni poti in se vrniti po položnejši levi. Šele zelo blizu cilja se je pokazalo sonce in dalo Loli prav (sva priznala). Nad goro so se spreletavale kavke. Nenadoma sva na vršnem pobočju zagledala tri: Lolo in Anko, ki sta se sončili in malicali, ter še eno neznanega imena, ki je skakljala okoli njiju in iztegovala lačni kljun. Srečanje je bilo veselo in soglasno smo sklenili, da sta Lolin in Ankin božični Kilimandžaro ter naša skupna poletna Kamčatka sicer imenitna, a nikjer ni tako lepo kot v naših hribih. Razgledi z vrha so bili prelepi in brez dvoma so se jih veselile tudi številne pike, ki smo jih videli na pobočjih in vrhovih Debele peči in Viševnika. Dolina pa je bila eno samo megleno morje.

Ko sva se vračala, sva naletela na znanko iz gimnazijskih časov. Tako kot vse, ki sva jih srečevala, jo je zanimalo, ali je na vrhu sonce. Lahko sva jih razveselila. Vrnila sva se po isti poti, ker položnejše nisva našla. Zaradi srečanj z znankami sva se ravno pogovarjala, da manjka samo še Luka, na katerega sva v hribih v zadnjem času naletela že dvakrat, ko naju je nekdo poklical izpred koče. Luka! Z Andrejo sta bila namenjena po svoj košček sonca na Debelo peč. Koča je bila nabito polna in ričet natanko tak, kot slovi: odličen. Tema »sestanka« z Lolo in Anko, ki sta se nama pridružili pri posladku, pa ne sodi več v ta dnevnik.

Pri rupah so vsi posedli v avtomobile, midva pa sva odpešačila po svoji mirni poti do omenjenega križišča in od tam po gozdni cesti v smeri Šport hotela, ki naju je pripeljala na glavno cesto. Med hojo poldrugi kilometer ob asfaltu sva se ogibala parkiranim avtomobilom; očitno je bilo rekreativcem sicer veliko parkirišče premajhno, toliko jih je prišlo na Pokljuko. To je res raj zanje.

Kadar se na poti v hribe ali iz njih peljeva skozi Bled, se ustaviva zaradi znamenitih kremšnit. Tokrat pa sva se prvič še zaradi enega, precej žalostnega razloga. Janijevemu sodelavcu Mladenu sva šla prižgat svečko. Zelo mlad je odšel – kdo ve koliko neizpolnjenih želja je odšlo z njim. Za eno pa vem: stopiti na zasneženi vrh zimskega Triglava. Tudi na to sem mislila, ko sem z Mrežc gledala proti vrhu Očaka, pod katerim se je razločno svetlikala streha doma na Kredarici.