Tavanje okoli Slavnika

Včeraj sva se namenila na Primorsko po sonce. Ker je tam »vse prenizko« in ker sva bila »že povsod«, je bilo težko izbrati. Pa sva šla na Slavnik, ker štrli čez tisoč (1028 m), ker tam že sedem let nisva bila in ker sva na Zaplana.net našla tudi opise poti, po katerih še nisva hodila (poznala sva le dve iz Podgorja). Za izhodišče sva izbrala Markovščino. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Kozina in sledila kažipotom za Hrpelje, potem pa je šlo naravnost do Markovščine. Nerada parkirava pred gostilnami, v katerih nič ne pustiva, a gospodinja, ki je pometala dvorišče bara Dimnice čisto na začetku Markovščine, je bila tako prepričljivo prijazna, da nama ni bilo nič nerodno.

Po asfaltni cesti sva odpešačila do odcepa levo proti Slivju in jami Dimnice (tja bo še treba jeseni, ko imajo v Slivju – se razume – češpove dneve, ko bova že tam, pa še kak bližnji hrib), nasproti katerega se začne markiran kolovoz na Slavnik (Knafelčevim markacijam delajo družbo rumeno-rdeče E 6 in rumeno-modre Poti kurirjev in vezistov NOV). Opisu na Zaplana.net bom dodala le nekaj namigov in svaril, potrebnih v snegu, ko marsikatere oznake in celo poti ni videti (čeprav je bilo včeraj na Slavniku veliko ljudi, iz Markovščine ni bilo nobene gazi), da ne boste izbrali napačne poti »čisto povsod, kjer je mogoče«, kakor midva (to je Janijeva izjava; pri takih stvareh rad pretirava, ampak nekajkrat sva res nekoliko tavala – kakor se za tale dnevnik navsezadnje spodobi).

S kolovoza iz Markovščine je treba zaviti desno po kake četrt ure (prva markacija, ki je gledala iz snega, je bila tako daleč od odcepa, da je nisva videla, zato sva odšla predaleč). Ta kolovoz (kolesnice so bile sitno poledenele) naju je res pripeljal na asfaltno cesto. Po napotkih sva čez dobrih 100 m (200 korakov sva naštela nazaj grede) zavila desno, a pot ni bila ne ozka ne strma. Ko jo je presekala poseka z elektrovodom, vrh katere sva zagledala transformator in za njim streho (sv. Roka, kakor se je izkazalo pozneje), se nama je posvetilo, da nisva na pravi poti. Vrnila sva se na cesto in nadaljevala po njej (še 250 korakov) do ozke planinske poti desno, ki naju je brž spravila k sv. Roku v Skadanščini. Pot skozi vas je odlično označena in tudi na razcepu kmalu po koncu asfalta nama je bilo razločno ukazano desno, odtlej pa je bila gaz tako temeljita, da zasneženih markacij sploh nisva pogrešala. Kar nekaj planincev sva prehitela, si na cesti, ki jo je treba prečkati, privoščila prvi čaj in nato brez težav prilezla na vrh. Sonce je veselo sijalo z brezoblačnega neba, vendar je bilo spodobno mraz, na vrhu pa me je še pošteno zlasala burja, mi ogrizla nos in ušesa, a tudi prezračila glavo. Med številnimi obiskovalci Slavnika je bilo precej gorskih kolesarjev. Le kako jim uspe?! Za fiziko sem bila vedno precej trde glave ...

Vrniti sva se hotela čez Mala vrata. Ponovila sva Ivanovo napako in si »ogledala« lovsko kočo (»tolažilna nagrada« – bogato rastišče rož – je tokrat seveda umanjkala), ker napotek »na prvem razcepu levo« v snegu ni deloval. Pravokotno levo je treba še pred rdečim kažipotom za Podgorje, proti velikemu košatemu drevesu in desno okrog njega v gozd. Tam je ravno še kukal iz snega napis Žabnik. Pot naju je vodila skozi pravljični gozd. Žled je upognil čeznjo veje. Ni bilo mogoče mimo, ne da bi se jih dotaknila, in takrat so nežno zazvenele. Kar so bili zame čarobni zvončki, pa so bili za drevesa navčki – vsepovsod so ležale odlomljene veje in tudi marsikatero tanjše drevo. Markacije so naju vodile po zasneženi cesti in levo z nje na stezo do pravokotno zlomljene rdeče črte, ki je velevala desno na cesto, katere rob sva že videla, potem pa nisva našla nobene oznake več, zato se nama je zdelo varneje nadaljevati po cesti. Na mestu, kjer sva si zjutraj privoščila prvi čaj, sva si zdaj zadnjega in se po že znani poti vrnila v Markovščino.