Okrog divaškega letališča na Vremščico

Se vam zdi ta naslov podoben besedni zvezi okrog riti v varžet (ne vem, zakaj je ni ne v pravopisu ne v slovarju, seveda pa jo najdete v prostem slovarju žive slovenščine, imenovanem Razvezani jezik)? Upravičeno! Pot na Vremščico sva si ogledala na zemljevidu Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras, potem pa je bilo precej drugače. Parkirala sva na popolnoma praznem parkirišču pri Škocjanskih jamah. Vpisna knjiga je vložena v skrinjico v plastični škatli, ki je knjigo ubranila ne le pred vlago, ampak tudi pred mano – ni mi je uspelo izvleči. Včeraj je bil primeren dan za ogled, saj je v jamah za ta čas prijetno toplo (12 ˚C), a imela sva druge načrte. Pa drugič: pred stavbo so informativne table za Divaški kolesarski krog, Brkinsko sadno cesto, Učno pot Škocjan, izletniške in turistične kmetije ... Prodajajo tudi turistično karto Regijski park Škocjanske jame (1 : 6000), a zjutraj sva bila še prezgodnja, ob vrnitvi pa prepozna, da bi jo lahko kupila.

Za restavracijo se začne pot, ki je sprva učna (2 km) in planinska (na Vremščico tri ure in četrt). Z razgledišča se ponuja slikovit pogled na Veliko dolino ter na Reko in cerkev sv. Kancijana na prepadni skalni gmoti nad njo. Učna pot je kmalu »odšla po svoje«, midva pa sva se odpravila proti Gradišču pri Divači. Na tamkajšnjo asfaltno cesto sva zavila desno, da sva si ogledala cerkev sv. Helene, a le od zunaj (za ključ do imenitnih fresk bova prosila v hiši št. 1, ko bo to na vrsti). Potem sva se držala markacij in kažipotov PD Sežana, katerega markacisti so se zelo izkazali. Po zemljevidu naj bi bila že pred divaškim letališčem v Ležeškem Gabrku zavila desno, a ni bilo tako. Šla sva mimo letališke zgradbe, kažipot onkraj čistine na robu gozda pa je na najino presenečenje kazal levo, tako da sva svojemu cilju, bleščečemu se v snegu in soncu, pokazala hrbet. Še kar nekaj časa je trajalo, da so naju markacije pripeljale do nizkega predorčka pod železnico. Na oni strani sva se kmalu znašla na poti iz Senožeč, ki naju je pripeljala na križišče, na katerem sva v smeri proti železnici opazila sumljivo sled – najbrž zbrisane markacije. Kaj pa, če je tole ...?

Šele po skoraj poldrugi uri hoje pretežno po ravnem sva se začela zares vzpenjati. Med posameznimi drevesi, ozaljšanimi z zimskim okrasjem, sva po čedalje debelejši snežni odeji gazila proti grebenu. Nekoliko pod njim sva zaradi snega in bleščave prezrla markacijo in ga tako dosegla nekoliko na pamet, a brez skrbi, saj je bilo pod novim snegom ponekod opaziti udrtine starih gazi. Ko sva greben prestopila, sva na drugi strani kmalu ujela markirano pot. Tam zgoraj sta veter in sneg drevesa popolnoma oblekla v ledene oklepe in tako skrila nekatere markacije. Pomagale so nama sledi poznavalcev. S te strani pot ni tako prometna (že spet sva si izbrala najdaljšo in najmanj obljudeno), zato gaz ni utrjena, ampak se nama je bodisi udiralo do kolen v celec bodisi sva »padala« v globoke stopinje predhodnikov. Na odprtem naju je burja precej zdelovala, mene tudi kar malo prestavljala. Zadnja strmina je bila otežena še z razlomljenimi in na novo zamrznjenimi kosi poledenelega snega. Na Vrbanovem vrhu (1027 m) nisva bila sama, saj jih je kar nekaj prišlo gor po drugih poteh, posebne gneče pa ni bilo. Čeprav brez rož in pikapolonic je bila včeraj Vremščica verjetno najlepši kotiček na svetu (priznam: to lovoriko bi nadela kateremukoli podobno čudovitemu kraju, kjer bi se imela lepo).

Po isti poti sva se vrnila do križišča, kjer sva gor grede opazila zbrisano markacijo, se napotila v smer, ki jo je nekoč kazala, in kmalu zagledala zid ob železniški progi, na katerem se še vidi napis Vremščica. Najbrž so zato prestavili planinsko pot: prečkanje proge na nezavarovanem »prehodu« je prenevarno. Še ena zvezdica za sežanske planince! Onstran proge sva obhodila letališče po vzhodni strani (stara pot ni bila tako prijetna, kot je nova) in se po že znani poti vrnila k avtu. Parkirišče je bilo polno in na učni poti sva srečala precej sprehajalcev. Ob treh je bil zadnji včerajšnji ogled jame in so si najbrž nekoliko podaljšali prijetno popoldne.