Za ljubitelje celca

Doslej sva bila na Čemšeniški planini dvakrat. Prvi pohod pred šestimi leti sem si zapomnila po tem, da je oskrbnik obiskovalcema, ki sta prinesla svojo hrano, skušal zaračunati polovico cene obroka, čeprav sta pri njem kupila pijačo in razglednice. Tedaj sva si za izhodišče izbrala Brda pri Izlakah, drugič Zaplanino južno od Ločice pri Vranskem, prejšnjo nedeljo pa Zajasovnik pri Trojanah. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Trojane, sledila smerokazu Ločica in tik preden je cesta zapeljala pod avtocesto, opazila na drevesu na desni markacijo in rdečo planinsko tablico, ki usmerja na Limovce in Čemšeniško planino. V snegu je bilo za silo prostora za najin mali avto, v kopnem pa bi bilo morebiti še za katerega. Seveda ni prav parkirati pri odcepu, a cesta, ki se čez nekaj metrov iz asfaltne spremeni v ozko makadamsko, pelje le do nekaj hiš, torej na njej ne more biti veliko prometa. Strmi klanec je bil poledenel. Vožnje po njem pa ne priporočam tudi zato, ker zgoraj ni kje parkirati (razen če radi parkirate na tujih dvoriščih).

Na leseni podrtiji poleg prve domačije v Jelševici sta markacija in puščica desno. Ker je bil sneg nedotaknjen, sva si nadela gamaše in zagazila do kolen. Po travnatem bregu nad domačijo jo je pred nama ucvrla v gozd lisica; mogoče sva rešila življenje kaki kokoši. S Spodnjih Limovc sva imela lep razgled na Trojane in Šentgotard. Na eni od hiš v drugem delu vasi je skrinjica z vpisno knjigo Savinjske planinske poti. Pri razpelu na Zgornjih Limovcah sta naju pričakali novi smerni tablici; markacisti PD Vransko si za označenost te poti sploh zaslužijo pohvalo. Nad napisom Pozor, hud pes pri Limovcah 8 je čepela dobrodušna mačka, psa pa ni bilo na spregled (v tisti utici bi težko prebivalo kaj hudega). Skidani sneg, ki je obdajal dvorišče, naju je precej oviral pri iskanju nadaljevanja poti, pri hiši pa je menda še vse spalo, zato nisva imela koga vprašati. Markacija na drevesu onkraj kupov snega je nakazovala le smer, poti pa ni bilo videti, saj tod najbrž že dolgo ni nihče hodil. Celca, kolikor hočete! Le kako nama vedno uspe najti neobljudene poti na (zelo) obljudene hribe?

Že kmalu pod hišo sva v daljavi zagledala cesto in se namerila naravnost proti njej. Po celcu čez kolena sva prigazila do precej popisane avtobusne postaje; med napisi je tudi smerna tablica za Čemšeniško planino. Kaže po cesti proti Zaplanini, s katere pa sva zelo hitro zavila desno v gozd, kar je bilo zaradi sneženega »zidu«, ki ga je naredil plug, nekoliko težavno. Od tu skrbi za pot PD Zagorje; ker so markacije precej redke, si je treba pomagati še s tistimi za nazaj. Večinoma po cesti pa tudi po bližnjicah, kjer so bile zgažene, sva dosegla Prvine. Ko sva domačinu, ki se je čudil najinemu pripovedovanju, koliko sva že pregazila, povedala, da sva prišla od Zajasovnika, je bil odločen, da »to ni normalna pot«. Hm. Pri hotelu (domu) Utrip je parkiralo veliko avtomobilov, saj mnogi obiskovalci Čemšeniške planine zastavijo šele tu. Z vrha smučišča je lep razgled na Kamniško-Savinjske Alpe. Malo preden priteče z desne strma pot iz Izlak, sva dosegla greben. V daljavi se je pokazal Kum. Mimo planinskega doma sva nadaljevala čez Tolsti vrh (oznak nisva videla, a domnevava, da je to tam, kjer stojijo krmilnica, preža in na drevo obešen sod vsaj nama neznanega namena) mimo partizanskega spomenika do radioamaterske hišice, kjer je nekoč stala Tinetova koča. Od tam je do vrha s kamnito piramido le še skok.

Dol grede sva si v planinskem domu privoščila kosilo. Tistih, ki pojedo kaj svojega, zdaj ne gledajo več grdo, razpoloženje je prijetno, skuhajo pa tudi dobro. Vrnila sva se po isti poti. Lepot zasneženega gozda se nikoli ne naveličam. Dve uri in tričetrt gor, dobri dve uri dol. Priporočam posebno ljubiteljem gaženja – pustila sva vam še dosti snega.