Da je nad Ljubnim ob Savinji že pomlad, kažejo slike. Kolovratenju se najbrž že zato nisva mogla ogniti, ker sva začela v tistem delu Ljubnega, ki se imenuje Kolovrat. Da je Rajhovka dobila ime po grofih Rajhih, katerih grad se je že davno podrl, pa je napisala Pika Povh v predlanskem Ljubenskem vevniku. In zakaj sva »morala« tja gor? Sobotni Okrešelj je bil sicer lep in strrrm, ampak nekam kratek. Na zemljevidu je pod Ljubnim narisana skoraj okrogla krožna pot, ki teče čez komaj 815 m visoko Rajhovko, pa sva si rekla: samo zaradi nje nikoli ne bova prišla sem, pa naj bo za povrhu, ko sva že tako blizu. Po okrešeljski strmini se nama bo prilegel še tale sprehod, sva mislila. Odločila sva se iti gor po planinski poti, dol pa po cesti.
Z glavne ceste naju je pri mostu čez Savinjo usmeril kažipot Rajhovka 1 h. Ker nisva našla parkirišča, sva pustila avtomobil napol na cesti, napol na travniku pod smučarskimi skakalnicami. Po sledovih sodeč tudi gledalci smučarskih skokov naredijo tako. Začela sva pri hiši Kolovrat 7 in se povzpela po asfaltni cesti do krajevne table Ljubno. Izrazita rumeno-modra markacija in puščica na vegastem gospodarskem poslopju na desni sta naju usmerili s ceste. Ob razdrtem plotu sva se strmo povzpela v gozd. Strmina se je kar stopnjevala do konca gozda, kjer je – kako značilno! – zmanjkalo markacij. Pri hišah na vrhu travnika so se spet pojavile. Knafelčeve in rumeno-zelene markacije so razmeroma redke, so pa na vseh križiščih in odcepih, tako da sva brez posebnih orientacijskih težav, zato pa s precej sopihanja dosegla greben. Od mize s klopcama poleg kapelice, kjer je skozi vrzel med smrekami lep pogled na Ljubno, je le še nekaj minut do cilja. Pod vrhom je lesena hiša z neurejeno okolico, vrh pa je le nekaj korakov više – gozdnat, nerazgleden in neoznačen. Eden tistih primerov, ko ti je pot v veselje (tokrat naju je razveseljevalo pomladno prebujanje narave), cilj pa ne posebno (le veter je zelo lepo pel v krošnjah).
Med vrhom in kapelico se odcepi v dolino označen kolovoz (gozdna cesta?), a sva kmalu spoznala, da to ni cesta z zemljevida, kajti potem ko sva se spustila po stopnicah ob samotni hiši, se je kmalu pod njo začela nerazločna, ozka, neprijetno viseča stezica po zelo strmem pobočju. Markacij je bilo na začetku dovolj, pozneje pa so naju večkrat spravile v dvome. Kakih 20 minut pod hišo se je zdelo, kakor da je poti konec. Tam je treba zaviti desno, čeprav ni nobene oznake. Nekajkrat sva že mislila obrniti, pa sva le vztrajala in pristala nad največjo skakalnico, pod katero naju je čakal avto.
Sploh ni bilo tako, kot sva načrtovala: vse prej kor sprehod in ne posebno podobno zemljevidu (pot sva zaokrožila proti vzhodu namesto proti zahodu). Ampak po tisti uri gor in tričetrt dol sva se prav zadovoljna odpeljala proti domu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar