Prejšnjo nedeljo sva jo mahnila na Štajersko. Avtocesto sva zapustila pri izvozu Celje – center, sledila smerokazom za Zidani Most, takoj za krožiščem v Celju pa nasproti bencinske črpalke zavila levo po mostu čez Savinjo, onkraj katere je na desni makadamsko parkirišče. Pred podhodom pod železnico sta med množico kažipotov tudi dva za Celjsko kočo: pod Grmado in skozi Hudičev graben. Ko sva prišla izpod železnice, naju je kažipot v desno pred gasilskim domom malo zmedel, a so naju poučili, da 
kaže na bolj izi pot pod/čez Grmado, če hočeva skozi Hudičev graben, pa morava naprej po asfaltni cesti. Mimo »smrtno nevarnega« vojaškega strelišča, pod celjskim gradom in mimo spomenika talcem in borcem – rudarjem iz rudnika Pečovnik – sva med množico trobentic v slabe pol ure prišla do odcepa proti Hudičevemu grabnu. Pot je označena kot zelo zahtevna (trikotnik s klicajem).
Takoj nad cesto sva se znašla na neoznačenem razcepu; levi krak mimo žičnate ograje je pravi. Onkraj travnika, vsega razritega, ker na njem postavljajo hišico, sva zaslišala šum Hudičevega grabna. Čezenj vodi mostiček in na drugi strani sva se začela vzpenjati ob strugi. Pričakalo naju je obilo cvetja, ki se očitno dobro počuti v senčni, vlažni grapi: polžarke, votli petelinčki, mnogolistne konopnice, pljučniki, kronice, beli repuhi, tevje. Markacije so, a včasih sva morala kar po kamnih v vodi, ker čez pot ležijo debla, mnoga že porasla z mahom. Potok v slikovito razgibani strugi je sila živahen. Vzpenjanje je bilo kar 
vznemirljivo. Padec sicer večinoma ne bi bil globok, zanesljivo pa trd in mrzel. Po lestvenih klinih sva ob jeklenicah dosegla kovinski mostič. Zaradi vlage je pot spolzka, a varovala so zanesljiva (pot vzdržuje PD Železničar Celje), le tu in tam razmočena tla pod večjo težo niso videti posebno trdna, zato nikar preveč po robu. Pot je res zelo zahtevna (varovala so namenjena ne le varnosti, ampak tudi premagovanju najtežjih odsekov), zato je treba biti ves čas zbran. Ni ravno za družine z otroki, na kar opominja tudi plošča v spomin ponesrečeni deklici.
Po polurnem plezanju sva si »oddahnila« na zelo prijetni, čeprav precej strmi poti po iglastem gozdu. Tudi oči so bile deležne prijazne spremembe: zelene preproge čemaževih listov, do koder je segal pogled. Dosegla sva odprto uravnavo, nekakšno sedlo s prežo. Od tam se vidi okroglih 700 m visoki Srebotnik v prav izzivalni podobi. Po desni cesti sva bila mimo odcepa za Srebotnik in 
Tovsti vrh en dva tri pri domačiji Čater, kjer naju je gospodinja vprašala, ali bova kaj naročila (hiša nima nobenega napisa, še hišne številke nisva videla, zato sva bila nemalo presenečena; za ime sva izvedela šele na zemljevidu pri Celjski koči). Kosila si še nisva »zaslužila«, zato sva se vrnila k omenjenemu odcepu in se dala voditi markacijam na Tovsti vrh (834 m), ki sva ga dosegla sopihaje po strmem pobočju med razkošjem kronic in dvolistnih morskih čebulic.Vrh je porasel z drevjem. Zanimivo: na spletu prevladuje zapis Tolsti vrh, celo »na terenu« je včasih tako, na zemljevidih (razen TIS) in v vodniku pa piše Tovsti. Poleg klopce in vpisne knjige je v tleh globoka luknja, za silo pokrita z nekaj debelci (domačin nama je povedal, da je namenjena »ta žlehtnim«), zato skušajte ne
pasti vanjo. Pot se nadaljuje čez vrh v Cel e (najbrž je kak »zaveden« domačin zbrisal j) in v Laško. Nekoliko naprej je levo nad potjo razgleden pomol nad Planinico. Kaj gledava, sva prebrala v vodniku: Peco, Pohorje, Paški Kozjak, Boč, Donačko goro, Gorjance, Bohor in Lisco, v ozadju pa celo Julijce in Kamniške planine. Spust po drugi strani je zelo strm. Tam je dosti manj cvetja. Iznad smučišča je lep pogled na Celje in Grmado, izza katere kuka 
Stari grad. Nadaljevala sva levo ob smučišču in prebirala drevesni horoskop (nisva našla vseh tabel, zato ...). Mimo jezerca za umetno zasneževanje in lovskega doma LD Grmada sva se spustila k Celjski koči. Nad njo sva naletela tudi na odsek gobarske učne poti in začetek gozdne učne poti (torej ...). Da je Celjska koča zdaj hotel, je bilo majhno razočaranje, jé se pa odlično (tudi na žlico) in prijazne natakarje imajo. Pri številnih kažipotih pod hotelom sem spet postavila tri pike (sem bo še treba priti ...), ker me je Jani utišal, češ da itak povsod rečem isto.
Kmalu pod hotelom sva spet zagledala Čaterjevo domačijo in se mimo nje za puščico ob napisu Grmada spustila k Pečovniški koči. Na oglasni deski sva prebrala, da so imeli ravno prejšnji dan »sadilni dan v cvetlično zeliščnem parku Lilija« (če vas zanima: naslednji bo 24. aprila), in res so nekatere rastline opremljene z imenskimi tablicami. Videla sva 
precej belih vijolic. Čez dva predvrha je šlo gor in dol, nato pa na »pravo« Grmado (718 m), imenovano tudi Celjski Triglav (pa ima pet glav – še dva »zavrha«). Pri križu in zvončku je tudi vpisna knjiga. Razgled je podoben kot s Tovstega vrha pa še Tovsti vrh se lepo vidi (no, smučišče mu ni ravno v okras). 
Naslednja vrhova sta ozaljšana s spomladansko reso, spust v dolino pa je čisto vijoličen – velikansko rastišče pasjega zoba. Ko sva pristala na cesti pri znamenju, so se planinci precej namnožili, saj tam teče lažja pot k Celjski koči (pod Grmado). Na križišču pri znamenju je nekdo pustil sporočilo, da je našel fotoaparat in naj lastnik pokliče po telefonu 5483 724. Upam, da že spet veselo fotografira z njim.Prijetna turca. Slikovita, strma, razgledna, bogata s cvetjem. Do Tovstega vrha skozi Hudičev graben 2 uri, nazaj čez Grmado 1 uro 45 minut. Pa upoštevajte, da je skozi Hudičev graben zelo zahtevno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar