Recept za srečno vrnitev z Okrešlja

V soboto sva bila na Okrešlju (1396 m). Kako tja, sva si za začetek prebrala na Zaplana.net. Vesela sva bila, da nisva prezrla namiga, kako hitreje do Luč; pa ne zaradi hitrosti, ampak ker nama je bilo v Podvolovljeku tako všeč, da sva se kar naprej ustavljala in je trajalo skoraj dlje kot čez Črnivec, naredila pa sva tudi nekaj načrtov za toplejše (in bolj zelene) dni. Ceste so precej slabe, predvsem pa na njih vsepovsod leži kamenje, ki ga je zima odgriznila od pobočij, tudi tolikšni kosi, da so nevarni. Parkirala sva pri (zaprtem) Domu planincev, čeprav je že od Razpotja (tam piše, da je Koča na Klemenči jami zaprta) prepovedan promet v obeh smereh. Zakaj, ne vem; cesta do Doma planincev je popolnoma kopna, mnogi pa se vozijo še naprej (enega sva videla odnehati tik pred Logarskim kotom, kjer jih je sicer parkiralo precej, dva pa sta se pripeljala prav do Koče pod slapom Rinka).

Od Doma planincev cesta ni bila kopna, zvožena pač. Z nje naju je nekajkrat povabil na bližnjico kažipot Pešpot do slapa Rinka, a v snegu je ni bilo videti; očitno vsi hodijo po cesti, ki je tudi markirana. Planšarija Logarski kot je bila vsaj zjutraj zaprta. Cesta se komaj kaj vzpenja. Najine poglede je pritegovala gora, ki naju je zelo spominjala na Krn: Štajerska Rinka. Ena bližnjica pa je bila vendar shojena in zato vidna; od klopc ob cesti sva se povzpela skozi gozd in na drugi strani prečkala cesto pri mostu čez Kotovec. Onstran je spet klopca, na kateri bi lahko sedela v nedogled (če ne bi do vrha naslona tičala v snegu), saj se z nje ponuja čudovit pogled na gore. Še ugibati nama ni bilo treba, na katere, ker je tam lična razgledna slika. Za najinim hrbtom se je dvigala Krofička v (za naju) popolnoma nedostopni izdaji. Ker se je bližnjica spet izgubila v snegu, sva se vrnila k mostu in nadaljevala po cesti. Ni bilo dolgo, ko je je bilo konec, pri Koči pod slapom Rinka pa naju je čakalo obvestilo, da je Frischaufov dom na Okrešlju odprt. Pastirska pot ni bila zgažena (v snegu najbrž niti ni varna) pa tudi k slapu sva hotela. V tankem curku je padal na ledeno grmado, nekak stalagmit, kjer se je razpršil v milijone kapljic. Povzpela sva se še do Orlovega gnezda, slikovito pripetega na rdečkasto skalno steno. Napisu Ludo i nezaboravno 22. 11. 2009 niti ne morem ugovarjati, čeprav bi bilo še lepše (pa nič manj nepozabno), če ga ne bi bilo.

Potem pa sva zagrizla v strmino levo od slapu. Nekatere jeklenice zdaj v visokem snegu pot le označujejo, varovalne vloge pa ne opravljajo, saj se vlečejo tam nekje pri gležnjih. Strmino in prehode čez strugo pomagajo premagovati stopnice in mostički. Eden je prav nad slapom. Pobočje je res zelo strmo in morebitni padec se ne bi dobro končal. Zato sva si kar oddahnila, ko je pot zavila za skale, ki so nekoliko skrile globino. Od izvira Savinje je bilo videti le lužico. Za njim se pot umakne v gozd in ni več izpostavljena. Kmalu sva na levi skozi drevje zagledala Frischaufov dom. Nekoliko naprej stoji Čajzovo zavetišče GRS Celje.

Gore, ki obdajajo krnico Okrešelj, so se kopale v soncu, da sva se kar precej obirala, preden sva vstopila. Kako je zadišalo! Hrvaški svatje, napovedani za ta dan, so bili »krivi« za to. Le zakaj bi Hrvatje hoteli svatovati na Okrešlju? Mogoče pa imata mladoporočenca lepe spomine na te gore? Ker jima je bilo tu ludo i nezaboravno? Med potjo me je nekoliko skrbelo, kar sem prebrala na Zaplana.net: »Doma nikakor ne smete zapustiti, dokler ne pokusite izvrstnega borovničevega štrudlja.« Menda ne bova kar ostala gori? A štrudelj je bil (res izvrsten) in lahko sva se vrnila v dolino. Seveda je bilo za srečno vrnitev treba tudi nekaj previdnosti.