Pretekli teden je bila sreda edini dan, ko sva mogla na pohod. Pa deževalo je! Domislila sva se poti na Osolnik (domačini pišejo tudi Osovnik) iz Sore, saj je na zemljevidu videti, da teče večinoma po cesti ali tik nje, torej sva se oborožila z dežnikoma in pelerinama, pa hajd na pot. V Sori naju je pod cerkvijo sv. Štefana pričakalo veliko prazno parkirišče. Cerkev je bila odprta, ker so jo pripravljali za velikonočne praznike, zato sva vstopila. Na svoj spoštljivi – resda »posvetni« – dober dan nisva dobila odgovora. Valentin Vodnik in Fran Saleški Finžgar, ki sta nekoč skrbela za tukajšnje ovčice, sta bila gotovo prijaznejša. Zato pa je bila – kljub slabemu vremenu – prav prijazna pot. Pričakala naju je z markacijo na drevesu pod parkiriščem in tudi odtlej ni skoparila z oznakami. Najbrž sva bila z dežnikoma nekoliko nenavadni pojavi, a v največjih strminah bi nama bili pelerini dobesedno v spotiko, cesta pa naju tudi ni mikala, dokler je šlo po gozdnih poteh. In šlo je skoraj ves čas!
Nenehno sva pogledovala na koničasti Hom na desni. S smernih tablic sva izvedela, da je najina pot del Poti na Grmado. Ko sva naletela na napis, da je na Hom četrt ure, sva morala kajpak gor. Preden sva po zelo strmi in dobro uhojeni stezici dosegla njegovo teme (718 m, v vpisni knjigi pa piše le 715 m), mu je čelo že ovila megla, zato z razgledom ni bilo nič. Smerna tablica nama je povedala, da je Hom ravno na sredi med Soro in Osolnikom: na vsako stran je tričetrt ure. Vesela sva bila, da se nama ni bilo treba vrniti po tisti strmini na »direttissimo« na Osolnik, saj se pride tja tudi čez Hom. Rož skoraj ni bilo, razen naslikane kranjske lilije, ki trka na vest prevelikih »ljubiteljev« te zaščitene rastline, in šopka pri partizanskem spomeniku. Ko se je svet odprl, se je pot razširila, se pred zadnjim vzponom še nekoliko spustila, potem pa sva do vrha pošteno grizla kolena. Z mokrega travnika, posejanega z redkimi žafrani, blagodišečimi telohi in trobenticami, 
je k sreči zavila v gozd, kjer je z nekaj ključi vsaj nekoliko olajšala vzpenjanje po ilovnati drsalnici.Razgledi od sv. Mohorja in Fortunata (857 m) niso bili prida, čeprav se je med dežjem za nekaj trenutkov nekoliko kislo nasmehnilo sonce, tako da sta se iz meglic pokazala meni tako ljubi sv. Jakob in sv.
Florijan. Da bi se izognila dričanju (dol grede sva pa le nekoliko pogrešala palice, ki jih zaradi dežnikov nisva imela), sva se spustila po kolovozu na drugo stran, kjer naju razveselilo obilje spomladanske rese. Pred turistično kmetijo Rožnik (Osolnik 2) sva zavila levo na asfalt, a ga je bilo hitro konec in sva nadaljevala po nemarkirani makadamski cesti, ki naju je pripeljala na že znano pot. Najstrmejšim bližnjicam sva se ognila in sva šla po cesti, sicer pa po poti vzpona.V nasprotju s pričakovanji (zaradi vremena) je bilo zelo prijetno, kot vedno, kadar greva tja gor. Jani seveda ni pozabil pripomniti, da posebej razburljivo ni bilo, potem pa je le dodal, da je bilo zelo rekreativno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar