12 april, 2010

Rilkejeva pešpot za pesniške duše

Soboto sva začela v Sesljanu (Sistiana), kjer je izhodišče za Rilkejevo pešpot (pesnik Rainer Maria Rilke je tu dobil navdih za svoje Devinske elegije). Velikokrat sva že slišala, kako je slikovita, ampak ker je je le slaba 2 km in ni »hrib« (Jani še pripominja, da ni v Sloveniji, ampak o tem sem že), se nisva in nisva spravila tako daleč samo zaradi nje. Tokrat so naju »spravili« tja vremenoslovci, ki večkrat vplivajo na najino izbiro cilja. Že s parkirišča pri spomeniku padlim na soški fronti in pri turističnem uradu (ki spi do desetih!) je lep pogled na Sesljanski zaliv, po katerem so čofotali potapljači, potem pa so se vrstili res imenitni razgledi na sesljanske in devinske stene, morje globoko pod njimi in grad v Devinu (Duino), kjer se pot konča.

Kamnita pot, primerna za vsakogar, se le malo vzpenja in spušča, zato jo je mogoče prehoditi v 20 minutah, a midva sva hodila poldrugo uro. Marsikaj naju je »oviralo«: kosi, ki so žvižgali v cvetočem grmovju, galebi, ki jim je ravno tisti čas očitno ustrezala termika ob navpičnih stenah, rože, cvetoči lovor (nisva ga še videla cveteti!), naravna votlina z »oknom« in »balkonom«, obrnjenima na morje, s škrapljami okrašene skale, klopce na razglednih krajih, tudi na nekdanjem položaju protiletalskega topa ... Žal endemični glavinec začne cveteti šele junija pa tudi spomladansko pisanega kuščarja, simbola tukajšnjega rezervata, nisva videla, a to nama ni pokvarilo veselja nad lepim dopoldnevom.

Na koncu sva si seveda ogledala še grad in se dala odpeljati tudi k razvalinam starega nad Belo damo in Dantejevo skalo, tako da se je »kratki sprehod« zavlekel v zgodnje popoldne. Res vir navdiha za pesnike, a le zakaj za žalostinke?

Ni komentarjev: