Danes teden je bila znamenita čistilna sobota, midva pa sva šla gledat, ali ima Lobnica dovolj vode, da si »zasluži« obisk. Majčkeno slabo vest sem že imela, da vesoljna Slovenija čisti divja odlagališča, midva se pa potepava, a spet ne preveč, saj najine smeti ne ležijo nikjer. Kje bova parkirala, sva vedela že od pohoda na Klopni in Mizni vrh; tedaj sva v dolini Lobnice nekoliko naprej od Ruš na ostrem desnem ovinku opazila kažipote levo (naravnost), ki precej obetajo, malo pa tudi svarijo, saj piše, da je pot zahtevna.Najprej je šlo precej po ravnem po gozdni cesti mimo bolj ali manj (ne)opaznih ostankov žag in mlinov (o znani drči – v teh krajih se ji reče riža – za plavljenje lesa pa sploh ni več sledu). Ni čudno, da se pot imenuje Holcarska. Še najzanimivejši spomenik tehnične kulture je Marinčeva žaga z razločno letnico 1930 (vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije kdo ve zakaj trdi, da na
ostankih »še lahko razberemo letnico 1938«). Kjer je gozdne ceste konec, se je najina pot povzpela desno v breg (kažipot Slap Šumik), a še prej sva zavila levo k Rebrski bajti, partizanski postojanki, ki je zdaj videti počitniška hišica. Čeprav sva po poti tudi midva pobirala smeti, pa ne bi bila mogla odnesti zavržene žičnate ograje – ne le zato, ker je očitno 
spadala v ne prav urejeno okolico bajte (z neredom se je »lepo« ujemalo tudi stranišče tik potočka, kamor gotovo ne spada), ampak je je bilo čisto preveč. Naravna okolica pa je bila lepa: vse belo kronic in belih repuhov.
Čeprav Jani poti po gozdovih navadno označi za »ne najbolj razburljive«, pa tokrat ni bilo tako. »Adrenalinsko« prečkanje živahnih potokov (Lobnica ima številne pritoke) po spolzkih skalah in deblih, slikovite skale, raztresene po Pragozdu, ki je res pragozd (naravni rezervat), veliki mresti (iz tistih »dojenčkov« bodo zrasle rjave žabe sekulje*), prikupne rdeče »skledice« (gobice, ki slišijo na ime škrlatna čašica*), močerad, ki se je kopal v mlaki, pisane lesne gobe, najdaljši most na slovenskih planinskih poteh (14,5 m) so nama lepo popestrili pot.
Vrhunec pohoda sta bila seveda Mali in veliki Šumik. Malega sva gledala bolj od strani, saj se nama je zdel spust po spolzki strmini (mokroti se je pridružil še sneg) do struge ali celo čeznjo, od koder bi bil pogled lepši, preveč tvegan, in sva obžalovala, da ni več visečega mostu (samo potrgane jeklenice še »krasijo« okolico), s katerega je bil pogled na malčka menda res lep. Pot do živahnega slapišča na Verni je bila precej sitna zaradi snega, strmine in spolzkih skal, 
onstran nje pa sva bila v nekaj minutah pri Velikem Šumiku. Postavljal se je z obilico vode, tako da si je ime res zaslužil. Od njega se je bilo treba povzpeti zelo navpik, a je pot dobro opremljena in zavarovana. Pri slikoviti skali nasproti slapu sva izvedela, da je na Štajerskem še zima (tamkajšnji žig je pozimi v Ruški koči). Res je bilo treba kar gaziti in kjer so bile markacije bolj redke, sva sledila gazem predhodnikov. Pripeljale so naju na Bajgot. Kljub sončnemu dnevu sva bila čisto sama.
Ko sva pomalicala in pobrala smeti (ni jih bilo veliko; morda so bili tam pred nama že kaki prostovoljci, saj sva jih v dolini Lobnice srečala precej), sva se odpravila naprej po zasneženi gozdni cesti do gozdarskega doma (v bližini je ležala še ena »smet«, ki je nisva mogla odnesti v dolino: velika pnevmatika). Čez nekaj deset metrov, kjer cesta zavije levo (na ovinku so stopnice k partizanskemu spomeniku), sva zavila desno (kažipota Smolnik in Ruše) na ožjo cesto, z nje pa takoj desno za še enim kažipotom Ruše. Razrita, predvsem pa zelo mokra pot naju je mimo slikovite Jelenove peči (na zemljevidu Jelenska), Mladinskega doma Smolnik in cerkvice sv. Marije pripeljala v Smolnik. Pod Švajgerjem sva se spustila na dno travnika, v ograji poiskala »vrata«, od tam pa naju je nemarkiran kolovoz (v spodnjem delu označen z rdečimi trikotniki) pripeljal do Švajgerjeve žage. Od nje do avta pa sva pot že poznala.
Šest ur in pol čiste hoje, ves dan sonca, miru, žuborenja voda in šumenja krošenj. Upoštevajte pa, da zahtevni del poti kljub varovalom (na najzahtevnejšem odseku nad tolmunom Velikega Šumika sta dva klina izdrta) ni ravno za sprehod, ker je strm in spolzek.Domov grede pa sva zavila še v Žiče, kjer zdaj cveti žički grobeljnik (endemit). Ograjen in predstavljen na razlagalni tabli.
* Hvala Dušanu Klenovšku za pojasnila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar