Po vreme nad Vreme

Po sprehodu, o katerem sem poročala v prejšnjem zapisu, sva se vrnila v Slovenijo. V Škocjanu nisva zavila k Škocjanskim jamam, ampak sva se odpeljala naprej skozi Matavun v Naklo in tam poiskala opuščeno cerkvico sv. Mavricija. Razveselila sva se prikladnega kraja za parkiranja, nekoliko manj pa svarilnega napisa Območje medveda. Takoj sem se začela spraševati, kaj takole zgodaj spomladi, ko rastje še ni posebno bujno, medvedje jedo in ali imajo veliko naraščaja. Zdrznila sem se ob vsakem šumu in neprestano ropotala s pohodnima palicama (medvedje menda ne marajo hrupa).

Med pomladnim cvetjem sva se spustila do res popolnoma suhega potoka Sušice. Onkraj njega sva prečkala travnik s prežo. Čezenj teče kolovoz, markacije pa so na drevesih daleč na desni. Malo pred koncem travnika sva zavila desno v gozd in takoj levo čez strugo. Kolovoz mimo ograjenega nasada jablan je bil tako suh, da se nama je kar kadilo izpod nog. V sadovnjaku in na poljih so delali (v takih primerih se vprašam, kaj si mislijo o nas pohodnikih – da samo pohajkujemo?). Prileten domačin naju je potolažil, da še ni nikoli videl medveda. Pot naju je vodila mimo svojevrstnega »spomenika« – zarjavelega obračalnika – in dveh čebelnjakov; šele za drugim se je začela zložno vzpenjati. Tam je bilo komaj kaj rož, imela pa sva srečo, da sva videla lep šopek navadnih lusnecev, ki so pred kratkim pririnili iz zemlje. Vedno sem jih vesela, saj niso prav pogosti.

Potem je bilo treba »požreti« nekaj asfalta, a k sreči je peščena bankina večinoma dovolj široka za udobno hojo ob njem. Pri odcepu levo v Potok (ni smerokaza, je pa čedno izklesano kamnito razpelo) se je spet začel vzpon. »Najina« cesta je bila videti precej nova in tudi breg nad njo je sveže posnet, tako da se na njem dobro počutijo lapuhovi sončki. Na ostrem desnem ovinku sva cesto zapustila (kažipot Artviže) in kmalu levo v daljavi opazila cerkev sv. Socerba, h kateri sva bila namenjena. V Podgradu pri Vremah sva se ustavila pri sv. Ivanu (tako zemljevidi), v opisu na spletni strani Družine, ki naj bi se spoznala na te stvari, omenjenem kot sv. Janez Krstnik. Na hribu nasproti cerkve je razvalina gradu Završnik. Izpod cerkve sva se spustila v grapo, od tam pa zagrizla v strmino. Pot se je skoraj izgubila pod suhim listjem, a markacije so bile razločne in dovolj pogoste. Ko sva prisopihala do prve hiše in partizanskega spomenika v Artvižah, naju je pričakala vpisna skrinjica. Tam je konec markacij, saj Slovenska planinska pot ne obišče sv. Socerba. Med hišami sva mimo majhne zasebne kapelice, živo oranžnega vaškega doma in pitne vode prišla do razcepa. Zavila sva levo in kmalu zagledala cerkev sv. Socerba. Stoji na samem na prijaznem razglednem kraju (817 m) nad vasjo. Pred nama je bila vsa Vremščica kot na dlani, nič več bela kot ob najinem zadnjem obisku.

Vrnila sva se po isti poti. Dve uri gor, uro in tričetrt dol. Na Primorskem je bilo obljubljenih manj ploh in več sonca kot v preostali Sloveniji in tokrat Jani ni rekel nobene čez vremenarje: ves dan je sijalo sonce. Ko sva se poslovila od sv. Mavricija, so padle prve kaplje, na avtocesti pa naju je že pošteno pralo. Imeniten občutek!