Knjiga o gorskem cvetju (in še o čem)

Alenko Mihorič nekateri že poznate iz mojega dnevnika in iz Planinskega vestnika. Poleg njenih ljubezni do hribov, cvetja in fotografiranja spoznajte še eno: do poezije.

Foto: Alenka Mihorič (če roži ne napiše pesmi, jo pa fotografira)

Vabilo

Lepo je v rokah imeti in prebirati knjigo verzov o tako ljubih, tako samo svojih planinah; verzov, napisanih iskreno, iskrivo in pesniško. Neža Maurer

To je poezija, nam vsem razumljiva, nam vsem podeljena. Lepota, ki prerašča minljivost današnjega dne. Stanko Klinar

Res, pesem vedno znova lovi občutja, ki jih tako težko ubesedimo. A Mojci Luštrek to uspeva. Pričara nam vonje, barve, zvoke, tudi žalost, strah in napetost … Marjan Bradeško

V Mojčinem »pesniškem nahrbtniku« se je nabralo toliko lepega, duhovno bogatega, globoko občutenega in doživetega, da zbirke nisem mogel odložiti, dokler je nisem prebral do konca. Jože Pavlič

Vabilo

Pojutrišnjem se bom po dolgem času vrnila v Kamnik. Ne na obletnico mature ali na kako drugo srečanje s starimi znanci in prijatelji iz štirih lepih let, ki sem jih preživela v tem mestu kot gimnazijka, odbojkarica, sotrudnica šolskega časopisa in pesniških recitalov ..., ampak na predstavitev svoje knjige Gora je moja muza. To je zbirka pesmi o doživljanju gorskega sveta in o spoznavanju sebe v njem, o ljubezni, ki je zagorela pozno, pa ne prepozno, da ne bi mogla plameneti z vsem žarom.

Predstavitev bo vodila Marinka Mošnik. Veselim se, da bo dogodek v kamniški knjižnici, v kateri sem si nekoč rada izposojala knjige, in prav tako, da bo moje pesmi bral Tone Ftičar, ki se ga tudi spominjam z odrov, na katerih s(m)o brali svojo in tujo poezijo.

Prijazno vabljeni v Matično knjižnico Kamnik 12. maja ob 19.00!

Murovica

Murovico sva vzela na muho na izletu k sv. Trojici nad Dobom. V sredo popoldne sva se odpeljala v Zalog pod Sv.Trojico. Imela sva srečo, da sva pri mostu čez Račo vprašala, kje se začne pot na Murovico (do Sv. Trojice ni označena), ravno gospo iz hiše št. 19 – še preden nama je odgovorila, naju je povabila, naj parkirava kar na travi ob njihovi dovozni poti. Napotila naju je po ozki asfaltni cesti desno od svoje hiše. Na vrhu klanca se asfalt konča in stopila sva na kolovoz, ki si tu in tam »premisli« in je pravcata gozdna cesta. Kmalu je odcep levo; prav mogoče je dober za poznavalce, a midva sva za vsak primer nadaljevala naravnost po »glavni cesti«, kakor nam je svetovala domačinka.

Po 20 minutah sva prišla do Sv. Trojice. V vasi sva se ustavila pri hišah št. 1, kjer je bila partizanska tiskarna (tam je tudi velikanska planinska vpisna knjiga), 5, kjer je bil rojen senator Valentin Rožič (1878–1935), in 9, kjer stoji (vodovodni?) objekt z napisom v zahvalo taistemu senatorju, zaslužnemu za to pridobitev. Ob cesti so cvetele gozdne jagode; če bodo plodovi tolikšni kot cvetovi, bo imenitno (morebiti pa so muškatni jagodnjaki, ne navadni – nisva raziskala). Pri čednih kažipotih sredi vasi, obdanih s pisanim cvetličnim »vrtcem«, sva najprej zavila levo k cerkvi sv. Trojice, od katere se vidi Murovica, nato pa sva se vrnila in sledila »svojemu« kažipotu. Med potjo sva si ogledala razvaline gradu in grajski vodnjak, občudovala vzorno urejeni Ivanov in Emin gaj, na bližnjem križišču pri kapelici in kažipotih pa sklenila, da bo nekega dne treba pogledati, kje in kaj je Cicelj. Bilo je sončno popoldne, zato je nadvse prijala senca; tako zelo zelenega izleta to pomlad še nisva imela.

Vrh Murovice (743 m) je gozdnat, a je vendar nekaj razgleda na jug. Presenetljivo: kar osem hkrati nas je bilo gori in izvedela sva še za druge poti. Mogoče sta pa nad vpisno knjigo zato kar dva zvončka za srečo, ker je tolikšen »promet«. Klopc je tudi dovolj.

Vrnila sva se po grebenu (iz smeri prihoda desno). Sprva so naju vodile obledele oranžne puščice, kakršne sva spoznala na poti k sv. Trojici. Tedanja domneva, da se od razpela nadaljujejo proti Murovici, je bila napačna: zmanjkalo jih je tam nekje, kjer se levo nazaj odcepi neoznačena stezica v Dolsko (zanjo nama je povedal eden izmed planincev, ki sva jih srečala na vrhu). Pri odcepu h grajskim razvalinam sva zavila pod grajski grič. Tako sva se ognila cesti in po naključju našla spomenik padlemu zavezniškemu letalu B-24 na dvorišču Sv. Trojice 62 v naselju počitniških hišic. Pri zadnji sva se spustila levo in sledila je še ena najdba: Baza Trojica, nekakšen bife z imenitnim razglediščem. Nazadnje sva res pristala pri omenjenem razpelu. Od njega sva se odpravila v vas in spotoma zlezla še na Vrh Sv. Trojice (563 ali 553 m, odvisno od vira). Ko sva se vračala po že znani poti proti gozdu pod vasjo, nisva mogla odtrgati oči od neverjetno širokega razgleda na Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Potepala sva se dobre štiri ure (hoje je bilo kake tri). Prijetno.

Zasavske strmine

Ves teden sem racala okoli z bolečim in oteklim kolenom, zato sva si prejšnjo nedeljo izbrala nekaj pohlevnejšega. Pa se je posrečilo le na pol: nadmorske višine so bile »nikakršne«, strmine pa ponekod kar precejšnje. A koleno je zaradi dobre volje in zdravil zdržalo. Odpeljati se je bilo treba v Radeče. Kadar se voziva po zasavski kapilari (če so prometnice žile, tistim razdrapanim, ovinkastim ožinam ne morem reči drugače), sem vedno slabe volje. Ne zaradi sebe, ki se tam znajdem bolj redko, ampak zaradi Zasavcev, ki bi si končno že zaslužili kaj boljšega.

Že iz Radeč se vidi Žebniška gora (490 m). Za tablo za konec kraja sva zavila levo po mostu čez Sopoto in onkraj njega takoj spet levo po dovozni poti k hiši Žebnik 1. Gospodar nama je prijazno odkazal parkirni prostor. Markacije so naju vodile po hudo strmi ozki asfaltni cesti, a sva k sreči kmalu presedlala na kolovoz. Ta naju je med cvetočimi travniki pripeljal do kažipotov, od koder sta se na levi pokazala prisekani stožec Grajskega hriba nad Svibnim in Kum z oddajnikom, pred nama pa so se že vrstile kapelice pod lepo obnovljeno cerkvijo Žalostne Matere božje. Prva in zadnja kapelica sta običajni, vmes pa je ducat zelo plitvih, katerih zaprte polknice skrivajo slike križevega pota. Kjer je cerkev (do nje vodi natanko 100 vegastih stopnic), je nekoč stala grajska kapela, a od gradu ni ostalo skoraj nič. Poleg stoji precejšnja opuščena hiša. Le nekaj korakov nad njima so zaraščene razvaline gradu. Vrnila sva se po isti poti. Uro in četrt kratek sprehod za ogrevanje.

Odpeljala sva se naprej in na začetku Zagrada pri tabli Klub Čarodej zavila desno. Pod čarodejevo hišo (s številnimi »depandansami«, kot so Vila Čira-čara, Ostrovrharjev grad, Magic Saloon, domovanje Sneguljčice in palčkov, hlevčki in kletke za številne nenavadne živali, ribnik z japonskimi krapi) je razcep: levo se pride k čarodeju, desno po ozki asfaltni cesti pa na Kum. Nad razcepom je majhno parkirišče (čarodej ga je namenil vsakršnim obiskovalcem, zato le brez zadrege!), midva pa sva imela čast biti povabljena kar na njegovo dvorišče s pogledom na Grajski hrib (642 m) nad Svibnim. Vrnila sva se na glavno cesto (desno) in jo zapustila po drugem mostu levo čez Sopoto. Čakal naju je strm vzpon. Markacijam so delali družbo oštevilčeni znaki Turistično-zgodovinsko-gozdne učne poti Svibno. Na Svibnem sva se pomudila pri kapelici, spomeniku žrtvam 1. svetovne vojne in župni cerkvi sv. Križa z ločenim zvonikom, nato pa se napotila mimo druge kapelice pod steno, od koder naju je kažipot Pot na grad kmalu usmeril desno na stezico proti vrhu. Do tja je le še četrt ure, a strmina je kar spoštljiva. Pot je lepo nadelana in radeški planinci so že odpravili posledice zime. Na vrhu so preproste klopce, razgledna plošča in ostanek nečesa, kar vrha ne krasi posebno. Z Ostrovrharjevega gradu (saj se še spomnite, to je bil tisti vitez, ki je zmešal glavo turjaški Rozamundi) se vidi podružnična cerkev sv. Janeza Evangelista na grebenu na Počakovem. Pod razvalino je ostanek grajskega vodnjaka. Čez dobro poldrugo uro sva se vrnila po isti poti.

Avto je še ostal pri čarodeju, midva pa sva se odpravila više pod nebes (Nebeška gora, 958 m, je skoraj tisočak!) po ozki strmi cesti proti Kumu. Asfalt se konča pri naslednji, zadnji hiši. Oznake so tudi dalje ob kolovozu (napis na kažipotu je vsakič drugačen, celo z И in z & namesto Š). Ko sva iz gozda prisopihala na plano, sva v ozadju zagledala dolgo Jatno, na pol skrito v mrču, pred njo pa so se dvigali Legnarski vrh, Grajski hrib in Vetrni vrh. Travnik je bil posut z mračicami. Nad zapuščeno Breznikovo domačijo sva spet vstopila v gozd. Za znamenjem se je svet ponovno odprl in na travniku pod prežo se je pasla čredica muflonov. S Čimernega se vidi Nebeška gora z nove strani. Domačinka je povedala, da oni tega imena ne poznajo, ampak ji rečejo »Rjebe«, kar bi utegnilo biti Reber (tako je ugibala druga domačinka!). Mimo podružnične cerkve sv. Trojice sva prispela do table z zemljevidom najvišjega vrha radeške občine in okolice. Ob poti so naju razveselili zelo veliki navadni lusneci, pod vrhom in razglediščem pa sva bila končno deležna nekaj pomladnega cvetja. Radečani so na svoj najvišji vrh postavili stolp z zvončkom. Posebno lep pogled je na Veliko Kozje in Lisco.

Vrnila sva se po drugi strani, skozi Sitni Kal. Spodaj na cesti je treba levo (ni oznak). Pri Drnovšku, kjer »imajo konje in dva jagra«, sva se poigrala s kopico ljubkih pasjih mladičev in izvedela, da je Sitni Kal staro ime za sedanjo Ključevico. Skozi Vetrni Vrh sva se spustila pod Vetrni vrh (toliko za tiste, ki dvomijo o koristnosti pravopisa!), kjer stojita razpelo in znak svibenske poti 20. Za njima je treba takoj desno s ceste (kažipot Radeče). Kmalu pod opuščeno domačijo Črnološk (Zagrad 33) sva stopila na asfalt in pri ribogojnici na glavno cesto že čisto blizu izhodišča. Trajalo je kratke tri ure in pol.

Za konec sva se odpeljala v Sopoto in še malo naprej do slapov na Sušjeku. Kar živahni so tačas. Okoliški mladoporočenci se hodijo tja fotografirat. Domov pa sva se vrnila skozi Podkum in si tako skrajšala vožnjo (na zasavsko cesto se pride pri Šklendrovcu).