Čez Utro

Že nekaj let hodiva sredi junija v Posočje na (zelo) kratke počitnice, v katerih je en dan namenjen »hribu«. Tako sva tri leta hodila v Idrsko, da sva končno prišla na Krn, zdaj pa kaže, da bova to ponovila pri Bovcu in Rombonu. Zaradi vremena namreč. Že prejšnji torek zvečer je bilo jasno, da z Rombonom ne bo nič (sploh ga ni bilo videti), zato sva si v sredo izbrala nadomestni Javoršček.

V vasi Kal - Koritnica sva parkirala pri partizanskem spomeniku ob glavni cesti iz Bovca proti Trenti. Od spomenika sva se odpravila po kolovozu, ki se čez nekaj deset metrov spusti desno proti Soči. Vodili so naju obvestilni stebrički s smernimi tablicami za planinske in pohodniške poti pa tudi Knafelčeve markacije in črno-rdeče oznake Poti miru. Komaj sva se odpravila od avta, je začelo deževati. Navlekla sva si pelerini in se odzibala po visečem mostu čez razpenjeno Sočo nad zelenim tolmunom Brjeka. Sledila sva kažipotom Golobar. Ko sva prvič prečkala gozdno cesto, se je bilo treba preriniti skozi grmovje. Nekaj časa teče ob poti na desni v (podrt) »zid« zloženo kamenje, na levi pa žičnata ograja. Pod samotno opuščeno domačijo Na Glavi se odcepi desno v breg steza. Ob njej še stoji skrbno zložena kamnita ograja. Vsa ta pričevanja o pomembnosti meja in lastnine za nekdanjega gospodarja zdaj skupaj z opuščenim domom pričajo o minljivosti.

Strmina je kar vztrajna, a po dobro označeni, lepo nadelani in v ključih speljani poti sva se kar hitro povzpela tik pod Golobarjevo steno. Pred eno njenih razpok je zasilna klopca, na kateri lahko posedimo, v razpoki pa tudi za silo vedrimo, a nama k sreči ni bilo treba, ker je nehalo deževati. Veliko oznak je po tleh, zato pozimi najbrž niso vidne. Pot je večinoma mehka od suhega listja, ponekod pa tudi skalnata ali peščena. Kmalu po tistem, ko sva desno pod seboj zaslišala šum Golobarskega potoka, se je med drevjem pokazal velik opuščen vojaški objekt. V zračnem listnatem gozdu je malo podrasti, cvetja pa skoraj nič. Na uravnavi desno pod potjo so ostanki gozdarske koče, precejšnje brunarice na kamnitih temeljih, ki se ji je udrla streha. Ob poti sva videvala zarjavele kovinske odpadke. Nekaj časa sva hodila po mulatjeri (le malo je je ohranjene). Tod leži veliko trhlega podrtega drevja.

Ko sva po dveh urah stopila iz gozda, so naju na opuščeni planini Golobar končno razveselile rože: pogačice, zelene čmerike, potočne sretene in druge. Potočne sretene so le redko lepo razcvetene in ker imajo kimaste cvetove, jih je tudi težko zares videti. Okrog ene posebno lepe sva si dala precej opraviti. Na vrhu planine stoji kamnit križ v spomin cesarsko-kraljevim vojakom, padlim maja 1916. S planine se lepo vidijo okoliške gore, med njimi Javoršček in Rombon. Na tem lepem in mirnem kraju sva se zadržala precej časa – počivala, malicala, se razgledovala. Nato sva se vrnila k smernemu stebričku na dnu planine in zavila v gozd, kamor ne kaže nobena puščica, pričakale pa so naju Knafelčeve markacije. Pri naslednjem stebričku sva ugotovila, da bi bila do njega lahko prišla tudi po Poti miru iznad stopnic za križem. Ko sva spet prišla na plano, se nama je odprl pogled na drugi del planine s propadajočimi objekti, v ozadju pa se je skozi oblake videlo nekaj Rombona. Pot čez travnike naju je pripeljala do partizanskega spomenika na prevalu Čez Utro (1305 m). Mimo preže vodi pot v desno proti strmemu pobočju gozdnatega Javorščka (1557 m). Ravno sem odkrila še ozkočeladaste preobjede, ko je začelo spet deževati. 10 minut od spomenika je razcep: levo navzdol se nadaljuje Pot miru, desno pa se vzpne neoznačena potka na Javoršček.

Čez Utro je ime prevala, ampak naslov tega zapisa se lahko razume tudi tako, da sva bila namenjena nekam na drugo stran. Saj sva tudi bila: z Javorščka sva se nameravala vrniti čez Slatnike. Toda ko sva stopila v njegov gozd, se je ulilo in zagrmelo. Treskanju se je pridružil še močan strupeno mrzel veter in ker čez pol ure še ni nič kazalo na lepše, sva se vrnila po že znani poti, saj je bila nevihta na slatniški strani precej bolj divja. Vrnitev sva si popestrila tako, da gozdne ceste Kršovec–Jablenca nisva prečkala, ampak sva, namesto da bi nadaljevala proti Brjeki, zavila levo proti Jablenci. Tam (na hišnih številkah piše Čezsoča) sva stopila na asfaltno cesto in pri »štali« čez nekaj minut zavila desno z nje. Smerni stebrički so naju pripeljali do še daljšega visečega mostu čez Sočo, na oni strani pa sva bila nekoliko v zadregi: avto naju je čakal v Kalu - Koritnici, tu pa sta dva kažipota: desno Kal, levo Koritnica. Jani je izbral desno pot in pripeljala naju je naravnost k avtu.

Če vzamem, da je bil najin cilj Čez Utro, sva hodila gor dobri dve uri, dol pa slabi dve. V gojzarjih nama je cmokalo, vse drugo pa je bilo v najlepšem redu. Celo deževati je nehalo.