Senčna pot na Kamniški vrh

Danes teden so naši nogometaši igrali prvo tekmo na svetovnem prvenstvu. In kaj ima to opraviti z najinim hribolazenjem? Do pol dveh je bilo treba biti doma! Tako sva se odpravila na bližnji Kamniški vrh. Ker je bil sončen dan, sva se izognila travnatim južnim strminam in se namenila gor čez Hudi konec. Parkirala sva na Iverju, kjer verjetno večina začne tudi Koželjevo pot.

Kmalu za parkiriščem je razpotje: levo vodi gozdna cesta ob Potoku*, desno pa označena pot v Kamniško Bistrico ob istoimenski reki. Zavila sva nanjo, a že takoj za razpotjem sva se povzpela levo po neoznačeni stezi. Dobre pol ure sva kar pošteno grizla kolena, potem pa se je strmina unesla. Markacij ni, so pa kamni z vklesanimi številkami in križi (če kdo ve, kaj pomenijo, naj se, prosim, oglasi) in na drevesih gozdarske oznake. Pot je uhojena in na njej so tudi sledovi gorskih koles. Kar nekajkrat se nama je zdelo, da se bližava vrhu, vendar se je za njim pokazal naslednji. Ko se je po (še enem) kratkem vzponu svet nekoliko zravnal, sva domnevala, da sva Na Š/šotoru (na skali je vklesan križ). Kmalu za njim se je pot spet postavila pokonci. Dolgo ni bilo kaj prida podrasti, sploh ne rož. Šele precej visoko cvetijo medenike, glavičasti repuši, dolgolistne naglavke, različne koprive, rjave gnezdovnice, kranjske lilije ... Na (seveda neoznačenem) razcepu sva se odločila za desni (spodnji) krak. Vzpenja se v ključih, a zoprno visi in drsi. Šele ko sva prisopihala iz gozda na travnik, sva začutila, kako vroč dan je. Čedalje več šmarnic je kukalo iz trave, pojavili so se tudi salomonovi pečati in lučniki. Kmalu sva dosegla nerazgledni Hudi konec (1145 m), vsaj po opisu v vodniku in višinomeru (ki pa je bil ta dan precej svojeglav) sva domnevala tako (nobenega znamenja nisva našla, a bi na tako »hudem« vrhu lahko bilo katero). Naslednji višji vrh najverjetneje spada že h Kamniškemu. Sicer pa sva zlezla na vse vrhove v grebenu, torej sva bila zanesljivo tudi na »najhujšem« (nekako tako so naju potolažili, ko sva iskala Kurji vrh).

Prijetna najprej senčna, nato pa razgledna pot in lep dan sta napravila pohod kar prekratek. Kmalu po tistem, ko se je na desni pokazala lesena hiška (odprt zasilni bivak), sva dosegla vrh. Kljub nogometni evforiji se nas je tisti dan kar nekaj povzpelo na ta 1259 m visoki hrib, precej priljubljen pri planincih, jadralnih padalcih in botanikih.

Vrnila sva se po isti poti. Dobri dve uri gor in slabi dve dol – ravno še pravi čas, da smo premagali Alžirce!

*Tako imenujejo potok planinski zemljevidi, Bojan Pollak (Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju) in vodnik Kamniško-Savinjske Alpe. Imeni Grohat (Atlas Slovenije) in Grohatji potok (nekateri drugi viri) sta po odločnem mnenju poznavalcev kamniških hribov Bojana Pollaka in Franceta Malešiča napačni.