Na Brano s čelado!

Že dolgo sva cincala, ali si upava na Brano ali ne, ker zadnji del poti velja za zelo zahtevnega. Potem pa so za prejšnjo soboto napovedali brezhibno (le "nekoliko" prevroče) vreme, dan je dolg, midva kar v formi, skratka, bolje ne bo nikoli. Sicer se ni obetala ravno romantična komedija, a sklenila sva poskusiti. Iz Kamniške Bistrice.

Mimo Galerij (človek se vedno česa nauči: prostor pod skalnim previsom se imenuje lopa – da se ne boste zaman ozirali kot midva, ko sva v vodniku prebrala, da je tam lopa, pa je »ni bilo«), spodnje postaje tovorne žičnice in votlin v skalovju, imenovanem Gornja griča, sva po lepo obnovljeni označeni poti dosegla "križišče" V Klinu, o katerem je bilo zaradi zagonetne (ne)označenosti že veliko besed (žal upravičeno). Opozorjenima, da se tam "nekaj dogaja", so nama bili oznake in svarilo, kam naj ne greva, sicer jasni, neopozorjenim (in nepozornim) pa mogoče res niso vsem. Poleg označene poti so si planinci utrli toliko bližnjic kot na kaki Šmarni gori; vsepovsod so proge sveže razhojenega humusa. Razen ciklam je bilo komaj kaj rož.

Smerna tablica pri malem parkirišču nad Domom v Kamniški Bistrici napoveduje do Kamniškega sedla (tudi Jermanova vrata imenovanega) 3 ure 45 minut. V Klinu sva bila v dobri uri, torej naj bi bilo do Sedla še 2 uri 40 minut, vendar tam piše, da je le še 2 uri, 10 minut naprej pa celo samo poldrugo uro. Počutila sva se kot v časovnem stroju. Nad planino Pri pastirjih (bolj »pravoverno« baje Na stanu), kjer nas je kar nekaj kratek čas počivalo, se svet odpre in lepo vreme je postalo vroče vreme. Od tam se že lepo vidi Sedlo (kot da je nanj nekdo odložil skalnato krono) in te vleče za nos: samo še malo! Začne se s cvetočimi travniki, poučno skalo (popisano s predolgim besedilom o morali doline in odlikah tistih, ki sledijo klicu srca v gore) in še eno, h kateri je prislonjena lestev (gor grede sem se spraševala, zakaj, potem pa sem videla dva malicati na tem »balkonu«), se vzpenja mimo skale z napisom Kamrica in nato v preštevilnih ključih do Koče na Kamniškem sedlu (1864 m). V stenah Planjave na desni je bilo precej hrupno. »Mojca, nehi varvat!« je zavpil nekdo. Še dobro, da je bila neka druga Mojca ... Tudi pogled na najin cilj s te strani naju ni ravno opogumljal, a ker sva do Sedla porabila le dobri dve uri in pol, naju vsaj ni skrbela najina počasnost v težavnejšem svetu.

Od koče se nas je precej odpravilo na Brano (2253 m). Ravno smo se začeli vzpenjati, ko nam je prišel naproti mladenič in nas presenetil z vprašanjem, kje je Kamniško sedlo. »Prvič sem tukaj,« je pojasnil – s Sedlom tik pred nosom. Prišel je z Okrešlja. Res se je od naše poti kmalu odcepila pot navzdol na Okrešelj. Vsenaokrog same »prave« gore, posebno lepo pa je bilo videti Mrzlo goro. Dolgo prečenje Braninega melišča v primerjavi z večino takih ni posebno sitno: pot je dovolj široka in nič ne visi. Kmalu za ploščo v spomin dvema ponesrečenima puljskima planincema (pozimi je na melišču brez dvoma zelo nevarno za zdrs) smo zavili levo, naravnost naprej pa se gre k Cojzovi koči. Od razcepa sva si lahko ogledala že vso Logarsko dolino, tudi slap Rinka, in še vedno tudi Sedlo s kočo. Med razkošnimi šopki kernerjevih makov (nekateri so bili čisto oranžni) se krušljiva pot čedalje strmeje vzpenja. Ker je bilo treba večkrat poplezati, sva zložila palice. Kmalu za velikim možicem sva dosegla vrh. Uro dolga pot ni toliko težka, kolikor je negotova, ker se je treba o vsaki skali, na katero stopiš ali se je primeš, prepričati, ali se ne maje, ali se ne bo odkrušila. Videla sva nadpovprečno veliko planincev s čeladami (to je pametno tudi zaradi velikega »prometa«), še vedno pa nas je bila velika večina brez njih. Moram priznati, da se mi ni zdelo prav. Na vrhu s kovinskim križem, majhno piramido iz skal ter vpisno skrinjico in žigom sva uživala razgled v družbi nekaj planincev in kavk, počakala, da so vsi odšli (tako in tako nazadnje pristaneva na repu), in se vrnila po isti poti.

Ko sva med spustom opazovala Klemenčo jamo in Krofičko nad njo, sva se čudila, kako sva zlezla tja gor. Preden sva šla v kočo na pivo, je bilo prijetno zaviti levo v breg nad njo in si na cvetoči trati odpočiti oči in noge. Pa seveda prav na vrh Sedla (1884 m) sva še morala stopiti. Dol grede naju je kmalu za Klinom za hip zmedel razcep: oba kraka sta markirana. Levi (spodnji) je pravi, desni pa vodi na Jermanco. Na Gornji griči sva se ustavila, da sva malo stikala po votlinah in kukala skozi okna. Z Brane na Sedlo nisva bila nič hitrejša kot gor, s Sedla do izhodišča pa sva prišla v dveh urah. Bolje ne bo nikoli je bila pravšnja spodbuda za ta »podvig«. Ko sva odhajala s Sedla, naju je par, ki je tam počival po vzponu na Planjavo, prepričeval, da ta ni nič težji kot na Brano, le daljši. Na Brani še nista bila ...