18 julij, 2010

Ne prav spodbudno slovo

V sredo sva jo mahnila na zadnji pohod pred dopustom. Bolj sprehod. Po daljšem času sva se spet namenila na Koseški hrib, za spremembo v lepem vremenu in podnevi. Kakih 20 minut od izhodišča (od suhadolskega sv. Klemena) sva zavila z makadama levo na kolovoz (nanj kaže kažipot, označen pa ni), misleč, da si bova popestrila sprehod. No, pa sva si ga drugače, kot sva pričakovala: zašla sva v revir krvoželjnih komarjev in obadov, povrhu »obogaten« še s koprivami. Nemudoma sva se vrnila na glavno pot in ubogala markacije.

Drugače je bil začetek kar spodbuden: v Pšati ni bilo toliko navlake kot pri najinem prejšnjem mimohodu in mlinčki, pravzaprav Mlinčki, so bili v dosti boljšem stanju. Tudi vode je bilo več, da so se lepo vrteli, eden pa je še neumorno klopotal (ponavljajoči se trije udarci niso »peli« v tričetrtinskem taktu, ampak so v štiričetrtinskem s pavzo na koncu, ker manjka ena deščica, sicer pa moram pohvaliti prizadevne vzdrževalce, saj imajo najbrž kar precej dela). V veselje nama je bilo tudi to, da so žabice izbrale ta prijetni kotiček za svojo »riviero«; kar mrgolelo jih je. Težko pa razumem, kako je lahko nemaren obiskovalec odvrgel konzervo od paštete le dober meter od koša za smeti.

Nad Mlinčki sva se povzpela na Strmec. Prejšnja planinska pot je zametana s polomljenim drevjem, mimo pa teče gruščnat traktorski kolovoz. Najbrž je namenjen čiščenju gozda po neurju pred dvema letoma. Razdejanje naju je spremljajo prav do vrha Koseškega hriba, ki mu zdaj prav nič več ne pristoji ime Hosta. Že tako ne lepi okolici preperelih klopi in mize, ob katerih stoji vpisna skrinjica, dodajajo svoje še obiskovalci s smetmi. Enemu, ki je odvrgel pivovsko pločevinko, je drug napisal ekološko sporočilo, jaz pa sem oboje odnesla domov v smetnjak. Zadnji udarec nama je zadal »razgled« na komendsko poslovno cono: velikansko opustošeno zemljišče, katerega zelo majhen del so poslovne stavbe ob cesti Moste–Vodice, drugo pa je vse prazno. Če pomislim, da je tam nekoč zelenel gozd ...

Zdaj lep čas ne bova tavala po slovenskih hribih. Upam, da se jeseni spet oglasim. Rada bi se.

Ni komentarjev: