Veliki Draški vrh (2243 m)

Letos naju je po vrnitvi iz čezlužja precej zdelovala časovna razlika, a ko so za prejšnjo soboto napovedali slabo vreme in konec poletja, v petek ni bilo druge: v hrib! Pogrešala sva jih že, te naše hribe. Izbrala sva si Veliki Draški vrh.

Za vojašnico na Rudnem polju sva sledila kažipotu Triglav desno na gozdno cesto, ki naju je kmalu pripeljala do vznožja smučišča, kjer so naju pričakali novi kažipoti: do Studorskega prevala naj bi bilo poldrugo uro hoda. Zakoračila sva levo po gozdni cesti. Množici že nekoliko utrujenih volnatoglavih osatov so delali družbo modri svečniki in drobcene enocvetke. Po nekaj korakih sva se povzpela levo na koreninasto pot. Na »vstopnih« smrekah sta že zelo slabi markaciji, zato je treba vedeti ali biti pozoren, kje zaviti s ceste. Nato sva se po široki gruščnati poti vzpenjala skozi smrekov gozd. Ko sva znova dosegla gozdno cesto, kjer je parkiranih še kar precej avtomobilov (so tudi planinci, ki parkirajo natanko na planinski poti!), so naju spet pričakali novi kažipoti in med vzpenjanjem po Krašcah tudi dobre markacije. Pot je skrbno nadelana in prav prijetna, le vlažna je bila, tako da je na spolzkih skalah drselo, »pomagalo« pa jim je tudi blato. Kmalu sva zaslišala kravje zvonce s planine Konjščice in nekaj krav naju je presenetilo celo v gozdu. Pot je tu in tam pokukala iz njega, ob njej pa so cveteli lepki osati, zvončice, zali kobulčki. Pod slikovitimi Sivimi policami sva se zavedela, kako prijetno senčno je tu še pozno dopoldne. Šele na planem sva se začela zares vzpenjati. Na prijaznem kraju nad Konjščico je klopca z lepim razgledom; nad njo priteče z leve pot s planine (ta je seveda sončna, torej lahko izbirate v skladu z vremenom in letnim časom).


Mimo še ene (bolj trhle) klopce in skale, ki obljublja kislo mleko na Konjščici, sva se povzpela do krnice Jezerce, kjer je bilo čisto drugače kot pozimi. Tam mi je silno všeč: Ablanca, oba Draška vrhova in Viševnik, na vsaki strani pa preval. Povzpela sva se na levega, Studorskega, mimo živahnega izvira, ki marsikoga napoji. S prevala vodijo označene poti na vse strani, le na Veliki Draški vrh ne. Med sviščevci in svišči sva se zagnala desno v ruševje. Skozenj sva se prebijala skupaj z ozko potko in z Grifom, enoletnim mejnim ovčarjem, ki mu je morala čez plošče in skalne skoke pomagati gospodarica. Ruševje je precej trdovratno. Smola? Ne, razen tiste, ki ostane na dlaneh, ko nam ruševje prijazno podaja »roke«. Med vzpenjanjem proti vrhu so se začeli od Tosca valiti oblaki, zato se nismo obirali. Grif je bil prvi zgoraj. Presenetil me je s posebno dobrodošlico: preden sem se zavedela, me je polizal po licih – dobila sem kar štiri poljubčke. Razgled naj bi bil imeniten, nam pa se je razkrila le Rjavina in za trenutek Triglav. Okoli nas so se spreletavale kavke in vznemirjale Grifa. Nismo si upali čakati, da bi se oblaki razkadili, da ne bi dočakali česa prav nasprotnega.

Odhiteli smo na drugo stran proti Malemu Draškemu vrhu. Tam pot ni označena in tudi ne povsod zelo razločna, pomagajo pa redki možici. Spustili smo se na sedlo med Draškima vrhovoma do markirane poti, ki priteče sem s Studorskega prevala. Prečkali smo jo in neoznačena potka po nekoliko napornem melišču nas je odložila nad krnico Jezerce. Ko smo malicali, so se oblaki podili sem ter tja in skrbeli, da je bila »podoba raja« vsak hip drugačna. Grif in njegova gospodarica sta se zaprašila proti Srenjskemu prevalu in nisva ju več dohitela. Po razbitem svetu in precejšnji strmini nama je šlo počasi (da pot ni označena, pa ne moti, saj je dovolj razločna in preval se vidi). Tudi pod tem prevalom izvira studenček. Zgoraj se z leve priključi že omenjena pot s Studorskega prevala. Nekoliko v levo se spušča markirana pot proti Lipanci; na skali na prevalu je puščica ob napisu Lipanca narisana nerodno – kakor da nas pošilja desno (tja v resnici vodi markirana pot na Viševnik, katerega vrh in ljudi na njem sva opazovala spotoma; večkrat so popolnoma izginili v oblaku, tako da smo imeli mi na »svojem« vrhu pravzaprav še srečo). Sestopala sva po gruščnati potki med skalami, ruševjem, kamnokreči in šopi rožnih korenov. Kmalu sva prišla na križpotje, kjer sva se ločila od poti na Lipanco; zavila sva ostro desno (ne levo, kakor pravi Zaplana.net). Tik pred dnom kotline, ki jo krasijo številne škraplje, je na razbrazdani steni lesen križ, pred njim pa iz kamnov zložena »menza«. Svet je tako razbit in prevotljen, da svizcem sploh ni treba kopati lukenj. Strašno veliki so in predirljivo žvižgajo, fotografirati pa se ne marajo. Kje in kaj je Kačji rob, nisva zanesljivo dognala. Svet pod nama se je skrival v megli, le ena osončena lisa sredi nje nama je razkrila planino Javornik. Kmalu zatem sva v daljavi zagledala Rudno polje. Ko sva opazila markacijo precej daleč desno od poti, je nisva vzela resno, saj tam ni bilo videti poti, naravnost naprej pa je bila zelo uhojena. Napaka! Znašla sva se med pasočimi se kravami, markacij pa je zmanjkalo. Vrnila sva se in sredi travnika našla veliko skalo z markacijo in puščicama v obe smeri. Smučišče in avto nista bila več daleč. Do cilja sva potrebovala dobri dve uri in pol, nazaj pa dve in četrt.

Lepo se je vrniti v domače hribe. In tudi v ta dnevnik – ravno pred štirimi leti sem napisala prve stavke vanj.