Planine nad Bohinjem

Prejšnjo nedeljo sva se namenila na nekatere planine nad Bohinjem. Začela sva na parkirišču pri Stari Fužini. Parkirnina za ves dan stane 8 EUR (sicer po 1 EUR na uro; parkomat ne vrača drobiža), lahko pa plačate 10 EUR za uporabo gozdne ceste in parkiranje pri planini Blato. Ob parkirišču je zemljevid območja, ni pa nobenega kažipota, kje se začne katera pot; odpravila sva se po desni (spodnji) ob Mostnici. Pričakala naju je belo-rumena markacija (take označujejo tematske poti, tu najbrž sirarsko).

V nekaj minutah sva bila pri Hudičevem mostu čez Mostnico, znano po slikovitih koritih, in pod njim opazila prvo Knafelčevo markacijo. Nato sva pri klopci in obvestilni tabli zavila desno (po spodnji poti) nad Mostnico in prečkala njen pritok. Za Ukčevim mostom sva se večkrat ustavila nad koriti, tudi pri slončku; v tolmunu okoli njegovega rilca so plavale ribe. Onstran zadnjega (Češenjskega) mostu sva zavila levo na prijetno gozdno pot. Držala sva se belo-rumenih markacij, ki jim delajo družbo redki ostanki Knafelčevih. Kažipot Planinski dom 200 m naju je mimo groba padlega partizana usmeril h koči na Vojah. Ker je bilo še prezgodaj za malico ali pivo, sva se vrnila k spomeniku, pred katerim se odcepi s ceste markirana pot. Prva markacija je napravila napačen vtis, da bo dobro označena; številne naslednje niso več prav razločne, steza pa tudi ne povsod. Ko se je strmina unesla, sva prečkala nemarkirano pot, ki vodi levo na planino Blato, desno pa na Grintovico. V slabih treh urah sva dosegla planino Krstenica. Z nje se vidijo Ogradi, Debeli vrh, Škednjovec, Mišelj vrh, Mali Stog. Povzpela sva se nad stanove in si razširila razgled na Uskovnico, Tosc, Veliki in Mali Draški vrh, Ablanco in druge hribe. Bilo je prijetno, le več rož sva pričakovala.

Spustila sva se pod lovsko kočo na robu planine in desno okoli roba; po napotkih bajtarjev sva se ves čas držala desno. Ostankom markacij so pomagali možici. Srečevala sva planince, ki so se vračali z Ogradov zadovoljni zaradi obilice cvetja in lepih razgledov (zatrjevali so, da kljub »brezpotju« ni pretežko). Opazila sva z možicem zaznamovan odcep desno nazaj proti Ogradom in si ga zapomnila za drugič. Kmalu za odcepom je sedelce, s katerega se odpre pogled na mogočni Debeli vrh. Mimo razcepa poti na planini Krstenico in Blato sva se po uri in četrt spustila na planino V Lazu (ali le Laz). V tamkajšnjih bajtah postrežejo z domačimi mlečnimi izdelki. Ko sva malicala pod košatim drevesom v bregu nad stanovi, se je stemnilo in zagrmelo. Dežja ni bilo veliko, ampak lepo je bilo vedriti pri Gregorju: sedela sem na pragu in jedla okusno kislo mleko (je že res, kar je rekel Jani, da bi bilo namreč boljše iz hladilnika, ampak kjer je hladilnik, ne moreš sedeti na pragu in uživati ob pogledu na planino).

Nato sva se z omenjenega razcepa odpravila še proti planini Blato. Na tej poti so nove markacije. Nisva se mogla čisto odločiti, ali je bolje biti moker od dežka ali poten pod pelerino. V slabi uri sva pristala na precej zasedenem parkirišču ob gozdni cesti, ki pelje levo na planino Blato, desno pa na Vogar (kažipotov ni). Najprej sva zavila levo in mimo velikega parkirišča, od koder je dovoljeno le za vozila lastnikov zemljišč (dvomim, da vsi, ki parkirajo še naprej, izpolnjujejo ta pogoj), kar hitro prišla na planino Blato. Tam ni bilo nikogar »doma«.

Nazadnje sva namerila korak proti Vogarju. Prečkala sva nekaj manjših rovtov s hiš(k)ami in vrtički. Na enem rastejo ognjice; doslej sem jih opazila le pod Pristovškim Storžičem. Tistih 45 minut do Kosijevega doma na Vogarju sva videla veliko turških lilij. Rože so bile pravzaprav poglavitni razlog za ta pohod, a jih ni bilo prav veliko. Neka deklica, ki je zdaj že gospodična in menda ne hodi več v hribe, je pred leti te planine razglasila za Heidino deželo. Ker sem v otroštvu tudi jaz (vsaj desetkrat) prebrala Heidi, sem si vsa ta leta silno želela tja. Bilo je lepo, vendar ne tako, kot sem si predstavljala. Podobno »razočarani« sta bili še dve planinki, ki sta tudi vedrili pri Gregorju in sta prišli tja gor predvsem zaradi cvetja. Ampak tisto kislo mleko (čeprav ne kozje) je vtis precej popravilo. Sploh je v slabi uri, kolikor sva še hodila do avtomobila (tudi po neoznačenih in kar strmih bližnjicah, ki jih ne znam opisati), »razočaranje« izpuhtelo in končni sklep je bil precej podoben kot vedno: lepo sva se imela!