da bi bilo res škoda, saj smo Avstralce »zgodovinsko«, »zrelo« in še na druge imenitne načine premagali). Tako sva se odpeljala skozi karavanški predor v Št. Jakob v Rožu (St. Jakob im Rosental) in sredi njega zavila desno proti Podrožci (Rosenbachu). Krajevne table so samo nemške, sicer pa je veliko dvojezičnih in celo nekaj 
samo slovenskih napisov. Cesta je slaba, kakršnih v Avstriji nisva vajena, torej sva se tudi po tej plati počutila domače. Pri cerkvi v Podrožci sva zavila levo, nato pa pri kažipotih desno. Pred elektrarno Bärental je nad klopco ob cesti spet cel grozd kažipotov. Po mostu čez Rosenbach nisva smela, ker je gozdna cesta, po kateri sva se nameravala peljati do Bärenhütte, privat, zato sva se napotila v Medji dol (Bärental) peš.
Mimo brunarice, ki je nekoč menda služila obmejnim organom, so naju markacije 678 in 03A povedle do Bärenhütte (Bären-Hütt'n je stara toliko kot midva!). Ne vem, ali je bila zaslužna košarka, ampak do tam sva hodila le 45 minut, ne uro in četrt, kakor piše v vodniku. In tudi hiška ne stoji (več?) na jasi. Na razpotju nekaj minut naprej je gozdna cesta, ki se vzpenja levo, zaprta z zapornico (pri smeri Kahlkogel (Golica) so na kažipotu rdečo piko prebarvali s črno, torej se je povečala zahtevnost, na smreko pa so pribili obvestilo, da grozi zemeljski plaz). Midva sva se spustila po desni. Kmalu sva visoko na pobočju pred seboj zagledala tenek, a visok slap. Cesta se spusti do živahnega potoka, ki teče 
kar čeznjo. Onkraj vode sva zavila levo s ceste in zagledala še en slap, ki se v dolgih tenkih pramenih razliva čez slikovite skalne plasti. Strma gozdna stezica, označena s 678 in 603A, nama je prihranila nekaj cestnih ovinkov. Naslednja bližnjica je bila nevarno razmočena. Vso pot so nama delale družbo lepljive kadulje, drugega cvetja pa ni bilo več. Nad razcepom, kjer stojita hišica, po »urejenosti« nekoliko podobna vili Čira-čara (po vodniku zasebna koča Hahnkogelhütte), in hiša Rosenbach 122, nekdaj začasno bivališče za carinsko stražo, je divje zarjovelo. Ker se tam okoli vse imenuje Bären- in nekaj, me je zmrazilo. Pa k sreči ni bil medved, le eni izmed krav, ki so jih tisti dan množično gnali v dolino, je menda prekipelo.Kmalu zatem sva prečkala melišče, ki ga obdajajo na tanko razplastene skalne stene. Na drugi strani sva zagrizla v strmino in ko sva stopila iz gozda, naju je sprejela
planina Rožca, zavita v meglice. Nad kočo stoji velika pokrita staja, okrog katere so se še pasle krave in više v bregu tudi nekaj ovac. Volnatoglavi osati so bili že slabi, cvetelo pa je še veliko smetlik in avstrijskih sviščevcev (ne le ker rastejo v Avstriji, tudi po botaničnih opisih upam, da sem jih pravilno prepoznala). Nadaljevala sva mimo korita z vodo in kala. Čez pomendrane in zato blatne pašnike so naju poleg avstrijskih »zastavic« vodile tudi zeleno obrobljene okrogle mejne markacije. Na najbolj spolzkih delih strmine 
jih nisva ubogala, ampak sva se nekoliko po svoje izogibala kar nevarno blatni drsalnici. Želja, da bi s sedla Rožca uzrla lepote, ki se jih spominjam s poti na Klek, se mi seveda ni uresničila. Zavila sva desno. Steza in markacije proti Hruškemu vrhu niso povsod vidne, sploh ne v megli, a držala sva se mejnih kamnov in ograje pašnika. Greben se vztrajno vzpenja in pri kamnu 104 doseže vrh. Tam so klopca in miza z vpisno skrinjico in žigom ter ograjeno znamenje sv. Izidorja. 
Ovčic ni pasel, sva pa srečala precej krav, ki se še niso vrnile v dolino in so se čudile: »Kam pa, kam?« Ježek iz neke (pra)stare reklame bi bil odgovoril: »Po hruške!« A ker krave ne gledajo reklam, sva raje molčala.Vrnila sva se
po isti poti. Za vzpon sva potrebovala slabe tri ure, za vrnitev pa dobri dve. Doma sem si znova ogledala slike s pohoda na Klek in na eni je tudi Hruški vrh. Še dobro, saj ga tokrat pravzaprav sploh nisva zares videla. Ne vprašajte, ali mi je bil kljub temu všeč, kajti na tako prismuknjeno vprašanje lahko dobite samo prismuknjen odgovor!
Ni komentarjev:
Objavite komentar