Na Lepi kamen v grdem vremenu

V torek sva »nadomeščala« ta konec tedna, ko je bil Jani v službi. Vremena nisva mogla izbirati, zato sva izbrala pot, primerno za dežnik. Če že dan ni bil lep, je bil pa cilj, vsaj po imenu: Lepi kamen (888 m). To je preklan ledeniški balvan, eden izmed dokazov, da je bil v dolini Kamniške Bistrice ledenik. Nekoč najbrž ena ledeniška klada je preklana na dvoje, a razpoka je dosti širša kot pri bližnji Žagani peči, zato pravzaprav lahko govorimo o dveh skalah. Dolgi sta nekaj deset metrov, visoki pa približno deset. Njune stene (razen ene) so navpične, celo previsne. Na eni stoji preža in na drugi lovska koča, k njima pa vodijo lesene stopnice. Skali sta povezani z mostičkom. V okolici je še več velikih skal, a niti približno tolikšnih kot Lepi kamen. Več o tej naravni posebnosti boste izvedeli v brošuri Bojana Pollaka Naravne znamenitosti Kamniško-Savinjskih Alp na kamniškem območju (Občina Kamnik, 1995).

Parkirala sva pri Domu v Kamniški Bistrici. Pri manjšem parkirišču nedaleč naprej se desno odcepi markirana pot na Kamniško sedlo, levo od nje pa tečeta dve gozdni cesti: srednja (na Kokrsko sedlo) je markirana (na zemljevidu je narisan kolovoz do bližnje hiše), čisto leva pa ne. Po tej sva se odpravila pod Štritofom (tako zemljevid Grintovci)/Uršičem (tako pa Kamniško-Savinjske Alpe) do mostu pri sotočju hudournikov Črnevka in Prosék (kažipot v levo Pot čez Krvavški most je nekdo na silo odlomil in leži na tleh). Onkraj široke suhe struge sva zagledala kažipot Spominski park. Sledila sva mu (peščena pot je markirana), se povzpela ob strugi in jo kar kmalu spet prečkala, tokrat v desno. Na tabli piše: »ta park je posvečen spominu gornikov, ki so svojo živlensko pot sklenili v Kamniških planinah« (na takih pietetnih mestih me pravopisne napake še posebej zbodejo). Od spomenika Tomažu Humarju sva se sprehodila med številnimi ploščami v spomin gornikom, ki so bili doma na Kamniškem in/ali so se ponesrečili v tukajšnjih hribih. Na koncu parka sva se odpravila po stezi desno navzdol in čez suho strugo Proseka nazaj na cesto. Ob njej je parkirišče, kjer sta kažipota obrnjena tako, da kažeta natanko v napačno smer, kar je morda delo istega silaka (kažipota sta močno privita in drog stoji trdno, torej se je moral res potruditi), ki je odlomil prej omenjeni kažipot. Zavila sva levo (ne desno, kot veli kažipot) po cesti, ki je od odcepa k tovorni žičnici na Jakovem ovinku markirana. Na naslednjem razcepu, kjer levi krak vodi na Kokrsko sedlo, sva se napotila desno po neoznačenem, čez kakih 30 m pa levo (desno se gre po gozdni cesti na Jermanco; oznak ni, a tako naju je usmeril zemljevid). Po krajši strmini sva se znašla pod Lepim kamnom. Zavod za gozdove pravi, da je »uporaba nepooblaščenim prepovedana« (neznatna tablica ob stopnicah k lovski koči), pa sva le zlezla gor in se malo razgledala, potem pa se je tako ulilo, da sva jo kar odkurila.

Vrnila sva se po isti poti, le skozi Spominski park nisva šla. Ves sprehod s »postankom« vred je trajal dve deževni uri. Ponovila ga bova v lepšem vremenu (bolj naklonjenem tudi fotografiranju) in raziskala še pot na Jermanco. Zadaj za Lepim kamnom je jasa, prav primerna za piknik ...