Jesen pod Pohorjem

Prejšnjo soboto sva se odpravila k Trem kraljem na Pohorje iz Slovenske Bistrice. V mestu sva pri cerkvi sv. Marije zavila na Partizansko ulico in v krožišču proti Bistriškemu vintgarju. V Zgornji Bistrici sva ob cesti opazila prve markacije. Skoraj sva prezrla levo v grmovju skrita most čez Bistrico in kažipot 3 kralji. Tam je prikladno majhno parkirišče, kjer se začneta/končata poti skozi Tinje in skozi Bistriški vintgar, tako da lahko napravimo lep krog.

Napotila sva se naprej po cesti. Pri čistilni napravi je je konec, v desno pa se odcepi steza v Bistriški vintgar. Markirana pot zavije levo po mostičku čez Bistrico. Po naslednjem mostu (pozor, ograja ima precejšnjo »amplitudo«!) sva se spet preselila na drugo stran vode, k slikovitemu rimskemu kamnolomu, v katerem naj bi bili pridobivali beli marmor za nekropole na Štajerskem. Nato sva se vrnila čez most na pot, čeprav naj bi se ta po zemljevidu nadaljevala kar od kamnoloma. Naslednji kažipot naju je usmeril desno k Bistriškemu šumu. Sploh se nama ni zdelo, da bi slap padal 13 m, kot pravi vodnik Po gorah severovzhodne Slovenije, saj je precej položen. Ker sva si ga hotela bolje ogledati, sva se vrnila kos poti in našla boljše razgledišče. Če se boste pred prvo jeklenico (ob tej poti je namreč na dveh mestih napeta jeklena vrv) spustili z označene poti desno k strugi in nekaj korakov po njej navzgor (nič težavnega, le skale so zelo spolzke; sploh je večina te poti precej vlažna in blatna), boste imeli res lep pogled na slap.

Od tam, do koder pripelje k slapu označena pot, sva se povzpela strmo v breg po skalah in stopnicah ter se vrnila na glavno pot. Rečica je zelo živahna in ni čudno, da je bilo ob njej nekoč menda kar osemnajst mlinov in žag. Videti je veliko njihovih razvalin, a pri večini ni več očitno, ali se je tam nekoč mlelo ali žagalo. V enem primeru pa je še »ohranjeno« mlinsko kolo. Kakih 5 minut nad njim vas utegne zmesti puščica v strmini (naju je) – kaže naravnost navzgor, pot pa v resnici teče levo. In čez 5 minut spet: markacija je narisana na skalni konici, ki kaže navzgor, a je tudi tam treba levo. Za slapičem Žleb sva se znova približala vodi. Propadajoče klopce in ograje pričajo, da je bila pot nekoč dobro opremljena, zdaj pa je potrebna temeljite obnove. Razmeroma dobro ohranjen je Štampoharjev mlin (na planinskem zemljevidu Štanpohar), v katerem so še mlinske naprave, ob njem pa sameva os brez mlinskega kolesa. Reka se tam umiri in teče skoraj po ravnem. Pot je mokra in blatna, zato je na njej veliko mostičkov ali pa le čez blatna mesta položenih lat, okroglic in brun, ki nekateri tudi že jemljejo konec. Dobre četrt ure za Štampoharjem naj bi stala znamenita Maroltova jelka, stoji pa le še obvestilna tabla; nekdaj mogočno drevo (lahko »izbirate« med podatkoma, da je imelo obseg 605 cm ali 5,90 m) trhlo in ožgano leži onkraj vode. Od tam je mogoče zaviti levo k sv. Urhu, a midva sva se namenila k Trem kraljem.

V naselju Smrečno sva stopila na makadamsko cesto in zavila levo po njej, na prvem razcepu pa po desnem kraku. Pod Močnikom sva bolj po naključju zagledala slabo opazen kažipot desno s ceste. Zamenjala sva lepo število kolovozov, a oznake so k sreči dovolj pogoste. Pri studenčku sva malo posedela in se odžejala. Kmalu po prečkanju asfaltne ceste sva prišla na stičišče najine poti in tiste skozi Tinje. Do Treh kraljev ni bilo več daleč. Tam je pravo gradbišče; prenavljajo nekdanji Štuhecov dom, zdaj penzion Jakec, in PD Slovenska Bistrica gradi planinsko kočo; po zidarjih in pleskarjih pa kliče tudi sicer mogočna, a precej zdelana cerkev sv. Treh kraljev. Nazadnje sva bila tu na poti na Veliki vrh, a naju ni posebno navdušil.

Vračala sva se po poti skozi Tinje. Na njej ni toliko zanimivosti kot med vzponom, je bilo pa toliko bolj »razburljivo« zaradi slabe označenosti. Na Planini pod Šumikom sva po zemljevidu pričakovala, da bo treba zaviti desno, a sva k sreči vprašala in je bilo treba ravno v nasprotno stran, proti kapelici. Na lipi pred njo je markacija, vendar je treba imeti oči zadaj. Pri Repu sva se spopadla z zmešnjavo vejevja in podrtih debel. Kar ni bilo zasuto ali razrito, je bilo zagrajeno z žično ograjo. Splezala sva čeznjo in se spustila po levem robu travnika mimo nenavadne kapelice. Že izurjena sva v Velikem Tinju uganila, da je treba levo na cesto, od cerkve mimo stare šole in naprej do konca asfalta pa so nama pomagali prijazni domačini. Okoli Tinjskega kugla tečeta vsaj dva kolovoza in čeprav nisva »zadela« tistega z zemljevida, sva srečno prišla v Turiško vas na Pohorju, iz nje pa šele v drugem poskusu, saj naju je pod naseljem markacija zapeljala na pot v desno, ki ne vodi nikamor (treba je naravnost navzdol). Edina korist od te stranpoti je bila, da sva z roba gozda lepo videla Tinjski kugel in na njegovem pobočju kapelico, mimo katere teče markirani (?) kolovoz v Turiško vas.

Naslednji stik s civilizacijo sva doživela v Visolah. Že od daleč vidni visoki spomenik žrtvam druge svetovne vojne je ograjen, a po ključ k Pliberšeku /Lebart/ ni bilo treba, ker je bila ograja odprta; gredica ob njem je zanemarjena, še bolj pa ga kazi nasmetena podrtija, ki je bila nekoč najbrž bife. Po zemljevidu sva pričakovala označen odcep levo. Res sva ga našla, a to je bilo vse. Pot je izginila in vrnila sva se v vas. Domačini so nama povedali, da je niže še en odcep. Tako sva nadaljevala po (markirani) asfaltni cesti navzdol. Ob njej se vrstijo vinogradi in v njih so neutrudno peli klopotci. Res sva našla odcep. Toda takoj za njim pot nepričakovano zavije levo navzgor, steza desno navzdol pa ni označena. Na prvi pogled. Ko sva se spustila nekaj korakov po njej, sva se ozrla in zagledala markacijo na »napačni« strani. Na travniku sva bila spet v zagati: katero izmed treh poti izbrati? Nisva se odločila prav, a ni bilo hujšega, kot da sva prišla do avta po neoznačeni poti namesto po označeni. Dobre tri ure in pol gor, dve uri in pol dol (brez »tavanja«).

Ne vem, kakšen je Bistriški vintgar v drugih letnih časih, a jeseni je čaroben. Tudi če se sprehodite samo po njem, se je vredno odpeljati pod Pohorje. Čeprav je bila pot nazaj najbrž najslabše markirana, kar sva jih prehodila v svoji kratki planinski »karieri«, in je v Visolah dosegla višek, pa si bom to vasico zapomnila po čudovitem večeru, ko je sonce rdelo za brajdami in je klopotec pel samo za naju, saj ni imel koga odganjati od obranih trt. Kar stala sva tam in poslušala.