Planjava, velika varuhinja Kamniškega sedla

Lani, ko sem imela zlomljen gleženj, je šel Jani sam na Planjavo (2394 m). To me je veselilo, kajti ne bi marala, da bi zaradi mojih težav še on obtičal doma, a mi je bilo seveda tudi žal, da sem zamudila tak imeniten "hrib". Dan pred letošnjim dnevom državnosti pa sem dobila priložnost nadomestiti zamujeno.

  








Za izhodišče sva izbrala parkirišče pod planino Podvežak, tako kot lani, ko sva šla na Ojstrico. Edina novost je bila nova hiška na planini in tako milozvočnega petja kravjih zvoncev kot tisto jutro res še nisem nikoli slišala. Pot do odcepa proti Deski sva torej že poznala, neoznačeno pot do sedla med Desko in Tolstim vrhom pa sva z Ojstrice grede prehodila v nasprotni smeri, prav tako tisto mimo Vodotočnika na Korošico. Ta čas je tam užitek hoditi, saj rože kar tekmujejo, katera bo lepša. Ko sva prilezla na Prag (1910 m), sva bila nemalo presenečena: Kocbekov dom na Korošici je spremenil barvo! Oskrbnica Mojca je bila nadvse zadovoljna s prenovo: nobene vlage in celo poplav več.

Od doma sva sledila kažipotu Planjava 2^h. Okrog najvišjih vrhov so se vlačile megle, sicer pa je bil lep sončen dan. Nekaj časa je šlo bolj po ravnem, tako da sva utegnila oprezati in prisluškovati v Dedčevo steno, v kateri so viseli plezalci. Lučki dedec je res dedec in pol. Potka se je vila med ruševjem in pisanim cvetjem. Ne bom začela spet naštevati ... Prečkala sva več hudourniških strug, ki se stekajo na Petkove njive, in prišla do prvih jeklenic. Nenehno sva se ozirala k Lučkemu dedcu in še vedno se je videl tudi Kocbekov dom.

Pretikala sva se skozi ruševje, poplezala čez nekaj skal in opazovala naravno okno zgoraj v Najvišjem robu Zeleniških špic. Ne le na Lučkem dedcu, tudi na Vršičih in Ojstrici sva videla planince. Potem ko sva prečkala še zadnjo, zelo široko in skalnato hudourniško strugo, naju je pričakala kamnito-skalnata potka, vrezana v širok travnat jezik, in se v ključih pognala v strmino. Na vrhu jezika je zavila desno k naslednji jeklenici. Zatem se je začel zelo krušljiv svet. Iznad globoke udorine s snegom sva videla še nekaj snežnih zaplat (tam nekje na zemljevidu piše Debeli sneg). Po hudo skalnatem svetu sva dosegla Srebrno sedlo (2115 m). Tam je nekdo, ki je prišel gor skozi Repov kot, ravno snemal čelado (kljub krušljivi skali je bila to edina čelada, ki sva jo videla ta dan). Bližnji Najvišji rob (2127 m) je imel vsaj v mojih očeh podobo glave ležeče ženske. S sedla je prav lep pogled na Zeleniške špice. Od tam sva se nekaj časa vzpenjala po grebenu, potem pa prečila v levo. Kmalu za stičiščem najine poti s tisto s Kamniškega sedla sva obstala pod vršičem, kjer je zmanjkalo markacij. Splezala sva nanj in onstran vrha našla naslednjo. Od drugega stičišča s potjo s Kamniškega sedla ni bilo več daleč do vrha. K sreči sva se sonca in razgledov naužila med vzpenjanjem, kajti tedaj se je vrh zavil v oblak in le Logarsko dolino je bilo mogoče videti. Mlad par, ki je prišel z Ojstrice in nadaljeval na Kamniško sedlo, je kar odbrzel. Ko sva se spustila za njima, sta bila kmalu le še črni piki na sivih skalah, ne le zaradi najine počasnosti, ampak tudi zaradi "nujnega" postanka: kar nekaj časa sva opazovala prikupnega gamsa. 

Do Korošice sva se – spet v soncu – vrnila po isti poti. Oskrbnica zna povedati tudi marsikaj o poteh tod okoli, kar ni vedno (sicer pričakovana) odlika oskrbnikov. Plezalci so pospravljali opremo. Zdaj se nisva podala čez Prag, ampak sva se napotila med obiljem pisanega cvetja proti Sedelcu (1900 m) s precej zdelanimi kažipoti. Ubrala sva smer Molička peč. Z Veliko Zelenico in Velikim vrhom pred seboj sva stopala po dobro utrjeni potki med skalami, travami, rožami in ruševjem. Svet tam je zelo kraški. Mimo nekaj votlin (v eno sva videla smukniti lisico), več smernih napisov na skalah, spominske table še ne 23-letni Mimi, ki jo je pokopal snežni plaz, kažipota desno Voda (k Inkretovemu studencu tokrat nisva zavila) sva se lep čas izmenično vzpenjala in spuščala, nazadnje pa pristala pri ograji na dnu grapice. Tam sta na skalah napisa Korošica (nazaj) in Pl. Vodole (levo), nekoliko dalje pa kažipot, ki usmerja naprej na planino Podvežak. Kmalu sva bila pri odcepu neoznačene poti na Desko, torej na jutranji poti. Na planini Podvežak pri starem stanu je bilo živahno; planincem je očitno teknilo kislo mleko. Nekatere krave so že spokojno prežvekovale. Če se ves dan pasejo na tako lepem kraju in potem počivajo z razgledom na Rogatec in Lepenatko, morajo dajati dobro mleko. Vsakič ko zapuščava planino Podvežak, imava težave, ker "izhod" ni označen (ali pa vsaj za naju ne dovolj vidno). Tokrat sva se znašla pri stari, že razpadajoči staji, od nje pa sva se spustila na cesto že prenizko, zato sva naredila še tistih nekaj korakov po njej do parkirišča. Bilo je že na pol prazno. Slabih pet ur gor, štiri dol.

Kadar se v lepem vremenu peljem iz službe, se mi pred Mengšem oko vedno ustavi na Kamniškem sedlu in njegovih varuhinjah. Vesela sem, da sem za Brano zdaj spoznala še Planjavo. Vedno sta lepi, še posebno pa sveže pobeljeni s snegom. Takrat sta zame nedosegljivi, a morda prav zato še lepši.

Mavrica

Znad mokrih, s soncem obsijanih streh
se pne v čarobnem loku kakor smeh,
ki solze je premagal. Z njo dosežem
planine kamniške – ne po poteh,
po mavrici se vzpnem, svoj voz naprežem,
do Brane in Planjave, do obeh
varuhinj Sedla, skoz svetlobo sežem.
Meglice se kadijo iznad leh,
ko z vrha se ozrem; ves svet obsežem
s pogledom, s čarno mavrico v očeh.

(Iz pesniške zbirke Gora je moja muza, 2009)

Danes je izšla moja pesniška zbirka

Tri dni pred dnevom knjige je izšla moja pesniška zbirka Gora je moja muza: 103 strani sonetov, gazel in drugih pesmi o gorskem svetu, o njegovih lepotah, o sreči, ki jo poraja, in nesrečah v njem, o mislih in čustvih, ki se mi budijo v hribih in zaradi njih. Pesmim delajo družbo barvne fotografije. Pesnica Neža Maurer in planinski pisec Stanko Klinar, oba velika ljubitelja gora, sta napisala prijazne uvodne besede. Zadnja leta sem objavljala v Planinskem vestniku, zato me njegovi bralci že nekoliko poznate. Tam sem ob neki priložnosti že sodelovala z Igorjem Resnikom, zdaj pa je lepo oblikoval mojo knjigo.

Za pokušino naj bo magistrale sonetnega venca; njegov akrostih je dal zbirki naslov.

Goré, od nékdaj božje domovanje,
od nékdaj gnezdo za predrzne sanje,
razvnemajo skrivnostne domišljijo,
a ne le žêlje, tudi strah budijo.

Jeziku stene, grape, raza, planje
enako ni jecljanje, šepetanje
molitev, pesmi, zgodb, ki vró iz mene
o tej lepoti, ki me v gôro žene.

Jesen jo v barve pisane odene,
avrikelj v toplih dneh ji zaljša stene,
mečavo belo ljubijo koraki.

Ubrano poje, ko jo boža zarja,
zlovešče včasih na tamtam udarja
akorde temne za svoj ples z oblaki.
Če boste v tem tednu knjige iskali darilo za svoje planinske, gorniške prijatelje in tovariše, pomislite, ali jim je blizu poezija. Knjižico lahko za 15,50 EUR (+ 1 EUR za stroške pošiljanja) naročite na e-naslov gora-muza@siol.com ali po telefonu 040/30-30-54.

Svete višave

December je čas največjih zaostankov v temle mojem dnevniku. Danes je na vrsti šele pohod na (Svete) Višarje (Monte Santo di Lussari), kjer sva bila na prvi decembrski dan. Tja se pride z žičnico iz Žabnic (Camporosso in Valcanale) – Tine Mihelič omenja še staro žičnico iz Ovčje vasi (Valbruna), po gorski cesti iz Zajzere (Val Saisera) in po pešpoteh. Najlepša je menda romarska pot iz Žabnic (»Za mlini«) in to sva si izbrala tudi midva. Ob njej ni več polen, da bi jih romarji kot nekoč nosili na vrh, tudi mlinov ob Višarskem grabnu (Rio Lussari) ne, lepa je pa še vedno.

V Trbižu (Tarvisio) nisva smela zaviti na avtocesto, ampak sva se držala regionalne ceste v Videm (Udine). V drugem krožišču so se pojavili znaki za višarsko žičnico, za cerkev in za parkirišče. Po 4 km od Trbiža do Žabnic sva se pod avtocesto zapeljala proti spodnji postaji žičnice in pred njo levo do križišča, kjer sva zavila desno. Kmalu za kažipotom Monte Lussari in tablico Alpe Adria Trail sta prometna znaka za prepoved prometa v obeh smereh in za slepo cesto; ustavila sva se na precejšnjem makadamskem parkirišču na desni. Pod njim teče reguliran Višarski graben. Povzpela sva se po asfaltni cesti med hišami in nad njimi naju je presenetilo še eno, sicer manjše, a lepo urejeno asfaltirano parkirišče z mizo in klopmi (le komu je torej namenjena prepoved vožnje?). Kažipot nama je napovedal poltretjo uro hoda po poti 613. Na Promoturjevi tabli v italijanskem, angleškem, nemškem in slovenskem jeziku (lepa poteza, a o spoštovanju našega jezika sem kljub temu podvomila, boste brž videli, zakaj) sta zaradi gradnje nove smučarske žičnice obvestili za vozila (Cesta za vozila do Višakjev za izvedbo del lahko bo imela zapire. V pkimerv zapor po cestišcv je obvezno jih ne obvoziti in premikati. Pocakat na osebo ki bo to naredila in dopustila nadaljno vožnjo.) in za pešce (Hoja bo dolocena z namešcenimi zaporami in kanalizikana. Obvezno bo hoditi med temi.). Tu se asfalt konča in stopila sva na kolovoz.

Kolovoz kmalu zavije desno čez potok Canale Argento in teče mimo velikega vodohrana na levi. Za naslednjim, manjšim in ograjenim, prav tako na levi, stoji podirajoča se hiša s popisanim pročeljem in rdeče-belo-rdečo markacijo na vogalu. Večinoma strma pot naju je vodila čez številne poto(č)ke in mimo razpela do kapelice I s sliko Pilat obsodi Jezusa na smrt. Za njo so se hitro zvrstile II Jezus vzame križ na svoje rame, III Jezus prvič pade pod križem, IV Jezus sreča svojo žalostno mater, V Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ in VI Veronika poda Jezusu potni prt. Nato so namesto kapelic sledili leseni križi VII‒IX. Vmes nama je križev pot popestril velik (lesen) jurček. Tu in tam sva opazila črno-bele markacije, za katere nisva dognala, kaj označujejo; tik preden sva prečkala še enega izmed potočkov, so »odšle« levo navzgor, midva pa sva se onkraj vode ustavila pri križu X pred kapelico, drugačno od drugih: v njej je namesto slike Marijin kip.









 

 

Pot je postajala čedalje bolj slikovita, saj so bili macesni odeti v prelepe pajčolane iz ivja in snega. Nato so se pojavila nič kaj lepa znamenja gradbišča ‒ oranžne zaščitne mreže in ostanki trakov na drevesih. Ko sva prišla pod novo štirisedežnico, se je začela spuščati megla. Nedaleč naprej je markirani kolovoz zavil levo, midva pa sva sledila gazem desno čez grapo na neoznačeno, a razločno stezo po pobočju Beračnega kugla (Monte Prasnig, 1780 m). Po njej sva v lepo speljanih ključih dosegla rob gozda. Megla se je zelo zgostila, a po snežnih topovih sva vedela, da sva ob smučišču na Višarski planini (Malga di Lussari). Še naprej sva se vzpenjala skozi gozd po lepo nadelani poti. Na več mestih sva opazila table, ki prepovedujejo dostop nezaposlenim; po njih in po neoznačenosti poti sva sklepala, da so jo zaradi gradnje žičnice prestavili s planine v gozd. Ob njegovem robu pri križu XIII sva sledila napisu v italijanščini, angleščini, nemščini in slovenščini Steza za Sv. Višarje desno, tablica Alpe Adria Trail pa tam usmerja
hodce naprej ob smučišču. Še vedno brez markacij sva spet prisopihala pod štirisedežnico, kmalu nato pa se je od najine smeri (Borgo Lussari) odcepila v levo navzdol druga z napisoma Sentiero del Cacciatore in Strada per Valbruna. Na koncu oranžne zaščitne ograje naju je pričakal odprt svet ‒ velika uravnava. Mimo kupov gradbenega materiala in še ene Promoturjeve table ter ličnega spomenika 650-letnici Višarij sva prišla do ceste. Onkraj nje sva zagrizla v strmo pobočje, kakor sva malo prej videla storiti dva mladeniča. Tako sva nekoliko po sreči dosegla najvišjo točko s križem (1789 m). Tik pod seboj sva v gosti megli bolj slutila kot videla naselje z Marijino cerkvijo (1766 m). Zaradi strupenega mraza nisem veliko fotografirala, saj sem se kar bala sneti rokavice.

Zakaj Svete Višarje? Leta 1360 naj bi bil pastir našel ovce klečati okoli brinovega grma, v katerem je tičal lesen Marijin kip. Trikrat ga je odnesel v žabniško župnišče, a Marija se je trikrat vrnila na goro, zato je oglejski patriarh dovolil sezidati cerkev. Nastala je zelo obiskovana božja pot. Ko je cesar Jožef II. leta 1780 božje poti prepovedal, so kip odnesli v Žabnice, cerkev pa je propadala. Leta 1790 so jo pod cesarjem Leopoldom II. obnovili. Leta 1807 je leseni del zgorel zaradi strele, a so jo spet obnovili in razširili. Med prvo vojno jo je razdejala granata, vendar so kip rešili in ga hranili v različnih krajih (tudi v Sloveniji), leta 1925 pa se je vrnil in naslednje leto so cerkev na novo pozidali. Krasijo jo freske Toneta Kralja, a Franci Petrič posrečeno pravi, da je njena najlepša »oprema« čudoviti razgledi na vse strani. Sem poleti in jeseni prihajajo slovenski, italijanski, furlanski in avstrijski romarji, pozimi pa smučarji.

Od 1. decembra naj bi bila odprta gostilna pri Juretu (Rifugio Locanda al Convento, »Da Jure«) in hotel Al Rododendro (tako piše na spletu), a letos so začetek sezone prestavili na 8. 12., »ker žičnica še ne vozi« (tako mi je Jure povedal po telefonu; torej ni prav varno zaupati podatkom na spletu). Le malo preddverje Juretove gostilne je bilo odprto; tam sva se malo »odtajala« in si ogledala zemljevid tega območja – Tabacco 019. Nedaleč stran je zgornja postaja žičnice (1760 m). Sprehodila sva se po ulici z zaprtimi lokali in si našla zatišje za malico iz nahrbtnika. Največ vreden je bil vroči čaj. Sonce se je nekaj trudilo, a je kmalu odnehalo.

Vrnila sva se deloma po drugi poti. Mimo kapelice (domnevno XV – pozabila sem pogledati!) sva se spustila po cesti, ki vodi v Zajzero, ter pri kapelici (na njej je napis v spomin znanemu trbiškemu alpinistu Luci Vuerichu) in križu XIV zavila levo na pot ob smučišču. Pri odcepu so številni kažipoti; Cima del Cacciatore (Kamniti lovec) bo prišel na vrsto kdaj poleti, midva pa sva sledila tistemu Malga di Lussari (Višarska planina). Mimo križa XIII sva kmalu prišla do stavb na planini (1573 m) in naslednjega križa (XI; tako nama je manjkal le XII). Kar kmalu sva se znašla na mestu, kjer sva zjutraj zapustila kolovoz in zavila čez grapo na neoznačeno pot. Če bi bila torej gor grede nadaljevala po označenem kolovozu, bi bila prišla na smučišče in bi se bila po njem lahko povzpela na cilj. Po že znani poti sva se vrnila k avtu. Čiste hoje je bilo gor grede dobro poltretjo uro, dol pa uro in štirideset minut. Ustavila sva se še pri spodnji postaji žičnice in si ogledala zemljevide. Tam je visela slika Višarij na sončen zimski dan. Take bodo mogoče naslednjič ‒ ali pa zelene!

In zakaj svete višave? Na Višarje nisva šla romat, a v hribih me vedno preveva nekakšna poganska pobožnost. Ker me osrečujejo in pomirjajo. Zato pa je gora moja muza.

Vabilo

Lepo je v rokah imeti in prebirati knjigo verzov o tako ljubih, tako samo svojih planinah; verzov, napisanih iskreno, iskrivo in pesniško. Neža Maurer

To je poezija, nam vsem razumljiva, nam vsem podeljena. Lepota, ki prerašča minljivost današnjega dne. Stanko Klinar

Res, pesem vedno znova lovi občutja, ki jih tako težko ubesedimo. A Mojci Luštrek to uspeva. Pričara nam vonje, barve, zvoke, tudi žalost, strah in napetost … Marjan Bradeško

V Mojčinem »pesniškem nahrbtniku« se je nabralo toliko lepega, duhovno bogatega, globoko občutenega in doživetega, da zbirke nisem mogel odložiti, dokler je nisem prebral do konca. Jože Pavlič

Vabilo

Pojutrišnjem se bom po dolgem času vrnila v Kamnik. Ne na obletnico mature ali na kako drugo srečanje s starimi znanci in prijatelji iz štirih lepih let, ki sem jih preživela v tem mestu kot gimnazijka, odbojkarica, sotrudnica šolskega časopisa in pesniških recitalov ..., ampak na predstavitev svoje knjige Gora je moja muza. To je zbirka pesmi o doživljanju gorskega sveta in o spoznavanju sebe v njem, o ljubezni, ki je zagorela pozno, pa ne prepozno, da ne bi mogla plameneti z vsem žarom.

Predstavitev bo vodila Marinka Mošnik. Veselim se, da bo dogodek v kamniški knjižnici, v kateri sem si nekoč rada izposojala knjige, in prav tako, da bo moje pesmi bral Tone Ftičar, ki se ga tudi spominjam z odrov, na katerih s(m)o brali svojo in tujo poezijo.

Prijazno vabljeni v Matično knjižnico Kamnik 12. maja ob 19.00!

Gora je moja muza

Moja muza ne pozna meja: med prvomajskimi prazniki sva se z Janijem potepala po severnem Velebitu, to pa ni tavanje po slovenskih hribih, zato danes le obvestilo: mojo pesniško zbirko boste od pojutrišnjem, 6. maja 2009, lahko kupili tudi v največji slovenski spletni knjigarni Cangura, ki bo poskrbela, da bo na voljo še v nekaterih bolje založenih trgovinah Mladinske knjige, DZS in Vale-Novak, vsaj tako so mi obljubili.

Dan poezije

Dan poezije je lahko vsak dan, ko se tako počutite: napišete ali preberete pesem ali pa jo samo čutite – čutiti jo morate, čeprav čisto po svoje. Taki dnevi so pri meni kar pogosti. Tedaj napišem pesem ali vsaj kak verz. Takole:

VABILO NA ČAJ

Jakob dobrika se s svojega grička –
kakor s sladkorjem posuta potička
zdi se, ko zima ga bela pokrije,
potka vijugasta v snegu se skrije.

Kot da rozine po šarklju potresa
vigred, ko grme olista, drevesa,
travo in rože po bregu posuje,
z mehkimi tratami me zapeljuje.

Polžasta k cilju pripelje me potka,
tam pa kot lešnik na vrhu piškotka
cerkvica junija v senčnatem raju
vabi me z vonjem po lipovem čaju.

Danes pa je celo "uradni" dan poezije. Svetovni. In potemtakem tudi moj. Zato z veseljem "uradno" razglasim, da se tiska moja pesniška zbirka. Ima naslov, kakršen se spodobi za tale dnevnik: Gora je moja muza. Luč sveta bo zagledala aprila in takrat vam jo bom predstavila.

Dan poezije v koronavirusnem letu 2020

Leta 2009 sem izdala pesniško zbirko Gora je moja muza, odtlej pa pesmi nisem več objavljala, čeprav sem jih nekaj še napisala. Številni pozivi, naj na spletu in druž(a)b(e)nih omrežjih objavljamo to in ono, ker svojih stvaritev ne moremo predstavljati v živo, bralci, poslušalci, gledalci pa kljub omejitvam zaradi epidemije potrebujejo kulturo, so me izbezali iz mojega pesniškega skrivališča. V branje vam ponujam nekaj pesmi, primernih za ta dnevnik in te koronavirusne čase.

POTA IN BREZPOTJA

Razločno začrtana pota

nas vodijo v gôre, planine,

a tja v nedosežne višine,

v višine se pnejo stečine

brez znamenj, kaj prav je, kaj zmota.

Enako je v glavah, v dolini:

smeri nam povejo konfini,

povejo, a niso edini –

srce ve, kje prava je kota.

BURJA

Ko burja nad Krasom se znese,

prepiha te prav do obisti,

zmikasti te in te očisti,

očisti, da nisi več isti.

Turobne ti misli odnese,

navlako iz duše odpiha,

da znova z lahkoto zadiha,

zadiha, da pot do navdiha

pod jarkim spet soncem odpre se.

Nebo potuje

Oblak za oblakom odpluje,

zbeži spred oči proti vzhodu

in sonce se proti zahodu

pomika po lilastem svodu,

toplota se, luč oddaljuje.

Po prašni vijugasti cesti

kdaj vedra, kdaj v družbi bolesti

se trudim vsaj nekam prilesti ...

Nebo pa nad mano potuje.

NE VDAM SE

So dnevi, ko moram oditi

iz sobe, iz sebe, uiti

strahovom, skrbem in tesnobi,

ki čutim jih v sebi in v sobi.

So dnevi, ko hočem verjeti,

da moram in morem začeti

na novo, nočém ne, le zóram,

spoznanju, da morem in moram.

Ostanite zdravi!

Prvih deset let

23. marca 2002 sva se odpravila k Sveti Ani v Tunjice, kar ni ne tavanje ne hribolazenje, ampak je malo daljši sprehod s hribčkom na koncu. A pomemben sprehod: ta dan štejeva za začetek najinega planinstva. Odtlej ni minil teden, da ne bi šla v hrib, razen na dopustu, pa še tam zadnja leta tudi hribolaziva. V tem času sva naredila okroglo 460 "izletov": od sprehodov in pohajkovanja po gričevju in sredogorju, do (sicer bolj redkih) vzponov na dvatisočake pri nas in v tujini. Najviše sva stala na Fudžiju (3776 m), največjo višinsko razliko pa sva premagala v Grand Canyonu (2842 m). To sta za naju sicer lepa dosežka, a jaz imam največ veselja s slovenskim sredogorjem. Rada povem, da sem šodrovka.

xxx

Odkar hodim v hribe, spet veliko pišem. Prvo priložnost sem dobila na Zaplana.net, nekaj časa sem objavljala v Planinskem vestniku, izdala sem pesniško zbirko Gora je moja muza in že šesto leto pišem tale dnevnik, s katerim imam veliko veselje (doslej 267 zapisov). Tudi zato, ker imam veliko bralcev. Upam, da bom enako zadovoljna obhajala dvajsetletnico hribolazenja ...

Knjigi na pot

Predstavitev moje knjige Gora je moja muza v Hiši kulture je kljub velikim skrbem lepo uspela. Hvala Gorenjskemu glasu za povabilo in organizacijo, hvala mojima prisrčnima gostoma Neži Maurer in Stanku Klinarju, hvala Alenki Mihorič za slikovno spremljavo. Predvsem pa se zahvaljujem vsem, ki ste se predstavitve udeležili – niti v najbolj optimističnih sanjarijah nisem pričakovala, da bo zmanjkalo stolov!



Foto Mitja Luštrek

Moje pesmi v Kamniškem zborniku

Današnji petek, čeprav trinajstega, je bil – če že ne ravno srečen – zame gotovo zelo prijeten dan, saj sem se na povabilo kamniškega župana udeležila predstavitve letošnjega (XXI.) Kamniškega zbornika. V njem so namreč objavljene tudi moje pesmi iz zbirke Gora je moja muza. Sicer ne živim več v kamniški občini, a sem v njej preživela večino svojega življenja, planinske pesmi pa se v zbornik mesta, ki leži pod čudovitimi gorami, čisto lepo podajo.

Vabilo

Z Gorenjskim glasom vas vabiva
na javno predstavitev moje pesniške zbirke Gora je moja muza
4. junija 2009 ob 18.00
v Hišo kulture v avlo Gorenjskega glasa
v Kranj na Bleiweisovo cesto 4.