Danes teden si kaj več kot Šmarno goro nisva mogla privoščiti. Kako malo časa sva imela, pove tudi to, da sem v naglici pozabila doma tako fotoaparat kot telefon, zato je tokratni zapis brez slik.
Še najdlje je nisva mahnila gor po Partizanski stezi (32). Prepričana, da sem si zapomnila pot iz Šmartna pod Šmarno goro, sva jo mahnila tja in parkirala pri pokopališču. Mimo cerkve sva se napotila v vas. V križišču, kjer je kažipot za Šmartinsko pot (jaz bi ji rekla Šmartenska – pravopis se "strinja" z mano in ponekod tudi piše tako), sva zavila desno in pred Birtom levo po Juričevi ulici, potem pa ni hotelo biti nič tako kot v mojem spominu ...
Pri predzadnji hiši (ena je še naprej pod gozdom), pred kozolcem, sva zavila levo in takoj z asfalta desno na blaten kolovoz. Po njem sva se povzpela ob ograji, za katero je pasla sebe in svojo radovednost pisana druščina pujskov, gosi in koz, mimo gospodarskega poslopja v gozd. Izmed več poti sva izbrala tisto naravnost navzgor, najbolj strmo. Markacij nisva opazila. Po 20 minutah sva dosegla širšo prečno pot in zavila levo nanjo, po nekaj metrih pa sva jo zapustila po levi izmed dveh steza navzgor. Takoj po tistem, ko priteče z leve od spodaj markirana pot, pričakajo pohodnika smerne tablice (na to križišče bi bila prišla tudi, če bi bila spodaj v vasi sledila omenjenemu kažipotu za Šmartinsko pot). Šele tam se začne Partizanska steza. Napis je premazan s črno barvo; rada bi verjela, da ne zaradi kakih bednih (ideoloških) razlogov. Čez 25 minut so naju "partizanske" oznake pripeljale na cilj. V mojem spominu je bila ta pot precej bolj strma; da imam slab spomin, se je že izkazalo, gotovo pa imam tudi precej boljšo kondicijo kot takrat, ko sem prvič prisopihala gor po Partizanski stezi.
Zgoraj je bilo kljub kislemu vremenu kar nekaj ljudi. Na Gori niti ponoči nisva nikoli čisto sama. Razgledi na jesensko Ljubljano in okolico so bili nekoliko romantično zabrisani, ker je svetloba že pojemala in so se navlekle meglice.
Do križišča sva se vrnila po isti poti, od tam pa po označeni Šmartinski. Vodila naju je mimo opuščene hiše levo v bregu na Šmarnogorsko pot. Ko z desne priteče ulica Pšatnik, se hiše že zgostijo in kmalu sva bila pri kažipotu za Šmartinsko pot. Če torej hočete na Šmarno goro po partizansko in ste še večji ljubitelji markacij kot midva, začnite tam, na Cesti vstaje, kakor se "spodobi".
2 komentarja:
Ali lahko vprašam, zakaj bi bilo Šmartenska bolj pravilno kot Šmartinska?
Meni se tako zdi čisto prav, čeprav mogoče ni nujno tudi res.
Seveda lahko vprašate, celo vesela sem takih vprašanj (o jeziku bi z veseljem še večkrat pisala, a Ivan je ta spletni dnevnik zastavil drugače): za začetek ker se mi tako bolj prav sliši in ker tako piše v dveh priročnikih: pravopisu in leksikonu Cankarjeve založbe Slovenska krajevna imena (tudi ta dva nista brez hib, ampak načeloma se ju držim). Seveda pa (moj) posluh ni posebno tehtno merilo in tudi papir marsikaj prenese.
Moj občutek se je brez dvoma opiral tudi (morda celo predvsem) na analogijo: Apno – apenski, Gubno – gubenski, Ljubno – ljubenski, Svibno – svibenski, Tezno – tezenski, Vrsno – vrsenski, Vrbno – vrbenski ... oziroma na nevtralno, knjižno, se pravi pričakovano tvorbo pridevnikov. TODA ker je v množici krajev, imenovanih Šmartno, sicer večina res takih s pridevnikom šmartenski, a se pojavljajo tudi šmarski (Šmartno – pri Kranju in pri Novi Gorici, Šmartno na Pohorju, Šmartno ob Savi, tudi Šmartno pod Šmarno goro, Šmartno pri Litiji, Šmartno v Tuhinju), šmarški (Šmartno ob Paki, Šmartno pri Slovenj(em) Gradcu) in šmartinski (Šmartno v Rožni dolini), je poleg podobnosti z drugimi krajevnimi imeni in pridevniki, izpeljanimi iz njih, očitno treba upoštevati še kaj. Kaj, nisem dognala, saj kolikor sem lahko ugotovila, vsem botruje isto ime: Martin (ne le pridevniku šmartinski, v katerem je svetnikovo ime najbolj očitno). Najverjetneje je treba (tudi) prisluhniti domačinom. Domnevam (upam!), da so to storili že tisti, ki so sestavljali omenjena priročnika. Pa sem spet na začetku.
Objavite komentar